Na vse bolj zaprto komunikacijo z mediji in njegovo težko prenašanje kritike ga je v intervjuju za POP TV 27. decembra opozoril tudi novinar Edi Pucer. Denimo, ko so mu predstavniki gospodarstva očitali, da popušča javnemu sektorju, jih je Cerar napadel, da so to »divje kritike, manipulacije, ki presegajo vsako mejo.« Na novinarjevo vprašanje, ali ni tudi divja kritika normalen del neke demokracije, je premier Cerar odgovoril: »Ne vsaka. Mislim, da ljudje vedo, kako nestrokovno, včasih tudi primitivno ali nespodobno se govori v našem javnem prostoru, da se nekateri izražajo neprimerno in koliko je neresnic. Kadar sem se odzval tako, sem mislil na to. Jaz se kritik ne bojim, tudi odgovarjam nanje, ampak ko nekdo vztrajno laže in širi neresnice brez sramu, potem je moja dolžnost, da se odzovem nekoliko bolj silovito in da povem, da je to pod vsakim profesionalnim standardom. Neki novinar ali predstavnik gospodarstva, za to je šlo v konkretnem primeru, se mora najprej pozanimati o dejstvih. Ta dejstva vlada vedno objavi. Ni res, da se izogibamo tiskovnim konferencam, vedno po seji vlade izdamo sporočilo za javnost. Ne bomo pa se vedno sončili pred kamerami. Mi resno delamo. Kadar je kaj pomembnega treba sporočiti, to naredim tudi osebno, ne bom pa se pred njimi pojavljal za vsako ceno in zato, da bom tam poziral, kajti dela je preveč.«
Pred volitvami se je Cerar zelo rad sončil pred kamerami ter se udeleževal različnih okroglih miz in predavanj, ki so pripomogla k njegovi veliki popularnosti in končno zmagi na volitvah. V zadnjem intervjuju pa niti ne skriva poniževalnega odnosa do medijev, ki so ga ves čas propagirali. Novinarje ima za navadne prepisovalce tekstov, ki jih pripravljajo njegovi sodelavci, nihče ga ne sme ničesar vprašati, česar ne želi, sicer jih označi za nekorektne in jih poučuje o novinarski etiki, čeprav nikoli v življenju ni bil novinar. Vse to lahko počne, ker so mu novinarji dolga leta to dovolili in mu to v veliki meri še vedno dovolijo. Spomnimo samo na odzive medijev v času vlade Janeza Janše. Nihče iz vodilnih medijev se še ni obregnil ob to, da se največja vladna stranka še vedno imenuje po predsedniku vlade, kar je najbrž edinstveno na svetu. Česa takega si niso drznili niti samodržci, kot so Tito, Stalin in Hitler. Cerar si očitno lahko. Sklic kongresa stranke, na katerem bi lahko spremenili njeno ime, se odmika v negotovo prihodnost, a to nikogar od vodilnih medijev ne zanima. Verjetno so taka vprašanja v nasprotju s Cerarjevim kodeksom novinarske etike.
Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.