Mineva sto let od koroškega plebiscita

Hkrati je rezultat plebiscita, kot ugotavlja Janko Pleterski v prispevku Koroški plebiscit 1920, poskus enciklopedične razlage gesla o koroškem plebiscitu, s seboj prinesel veliko število odprtih težav in dolgoročno vplival na položaj koroških Slovencev vse do današnjih dni.

V skladu z določili sanžermenske mirovne pogodbe iz leta 1919 so pred plebiscitom Celovško kotlino razdelili na cono A in cono B. Južna cona A je obsegala okraje Rožek, Borovlje, Velikovec in Pliberk, cona B pa Celovec z okolico. Zanjo je bil plebiscit predviden le, če bi se večina v coni A izrekla za takratno Kraljevino SHS.

Plebiscit so tako 10. oktobra 1920 najprej izpeljali v coni A, kjer se je večina volilnih upravičencev izreklo za Avstrijo. Volilna udeležba je znašala skoraj 96 odstotkov. Med tistimi, ki so se izrekli za Avstrijo, je bilo tudi veliko narodno zavednih Slovencev.

Rezultate plebiscita so razglasili 13. oktobra. Za Avstrijo je glasovalo 22.025 volilnih upravičencev ali 59,04 odstotka, za Kraljevino SHS 15.279 ali 40,96 odstotka. Glas za Avstrijo je po navedbah zgodovinarjev Dušana Nećaka in Boža Repeta v Orisu sodobne obče in slovenske zgodovine oddalo vsaj 10.000 koroških Slovencev. Volilna udeležba je bila 95,79 odstotka.

V coni A je v plebiscitnem času prevladovalo slovensko govoreče prebivalstvo. Po avstrijskem popisu iz leta 1910 so slovensko govoreči na tem območju predstavljali skoraj 70 odstotkov prebivalstva. Nemško govoreči so bili koncentrirani predvsem v Velikovcu in nekaterih manjših krajevnih središčih (predvsem Pliberk in Borovlje), navaja spletni portal zgodovina.si.

S tem, ko so se volivci v coni A odločili za Avstrijo, je glasovanje v coni B avtomatično odpadlo. Karavanke so postale del meje med državama, na avstrijskem Koroškem pa je ostala avtohtona slovenska narodna skupnost.

Pred plebiscitom je slovenska stran sicer zabeležila vojaške zmage, a sta jim sledila diplomatski poraz na mirovni konferenci in tudi kasneje na plebiscitu. Vojaške akcije so potekale vse do junija 1919. Že januarja 1919 je bil sklenjen dogovor o prekinitvi spopadov in da se Koroška razdeli tako, kot bo to določila ameriška komisija. Ameriška delegacija pod vodstvom Shermanna Milesa, ki je obiskala teren, je nato predlagala mejo na Karavankah, na pariški mirovni konferenci pa je bila sprejeta odločitev, da se vprašanje meje reši s plebiscitom.

Pomembno vlogo pri plebiscitnem rezultatu je odigrala avstrijska propaganda, pri kateri so uporabljali tudi slovenski jezik in ki je izpostavljala predvsem gospodarske koristi enotnosti Celovške kotline, koroško deželno zavest, povezanost med slovensko in nemško govorečimi prebivalci ter tudi verske razlike med krščansko Avstrijo in pravoslavno Srbijo, ki je imela primat v Kraljevini SHS.

Propaganda druge strani je stavila predvsem na slovensko narodno zavest in je bila izrazito protinemško usmerjena. Ni pa bila propaganda glavni razlog za plebiscitni rezultat. Temu je botrovalo več dejavnikov, vse od gospodarskih do osebnih.

Poleg propagande so bili za plebiscitni rezultat po oceni zgodovinarke Tamare Griesser-Pečar v prispevku Koroški plebiscit v zborniku Poslednje ustoličenje na Gosposvetskem polju tako navezanost na deželo, socialni, gospodarski, verski in politični razlogi ter slabe izkušnje koroških Slovencev z vojaškimi in civilnimi oblastmi takratne Kraljevine SHS.

Plebiscitnemu rezultatu so se uprli v vasi Libeliče, kjer so večinsko glasovali za Kraljevino SHS, a so v skladu z novo mejo, ki jo je določila meddržavna razmejitvena komisija, prišli pod Avstrijo. V vasi so vztrajno pripravljali uporniške akcije in protiavstrijska zborovanja, podprla jih je tudi tedanja slovenska narodna vlada. Avstrija je nato oktobra 1922 vas dejansko vrnila Kraljevini SHS. V Libeličah so ob vrnitvi pripravili veliko slovesnost, ki so se je udeležili tudi takratni veljaki slovenskega političnega življenja, navaja spletna stran libelice.si

Pomembna za rezultat plebiscita oziroma odločitev Slovencev na plebiscitu za Avstrijo je bila najverjetneje tudi obljuba o zaščiti manjšinskih pravic, ki jo je deželni zbor v Celovcu sprejel septembra 1920. A že 25. novembra 1920 se je takratni prvi mož provizorične deželne vlade Arthur Lemisch v deželnem zboru javno zavzel za germanizacijo koroških Slovencev najkasneje v eni generaciji.

V obdobju med obema vojnama se je v Avstriji nacionalizem še dodatno okrepil, posledično pa tudi asimilacija koroških Slovencev. Ti so zapisane manjšinske pravice dobili leta 1955 z avstrijsko državno pogodbo, ki pa vse do danes še niso v celoti izpolnjene.

Vzdušje na avstrijskem Koroškem med večino in manjšino se je začelo postopoma izboljševati šele po osamosvojitvi Slovenije leta 1991, pri kateri je eno od ključnih vlog za mednarodno priznanje odigrala prav Avstrija. Podobno kot velja za avtohtono slovensko narodno skupnost v Italiji se je ozračje na avstrijskem Koroškem dodatno izboljšalo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo leta 2004 in tri leta kasneje v schengensko območje.