»Novi razred oziroma njen izvršni organ – partijska oligarhija – se obnaša kot lastnik in to tudi dejansko je. Nobena, niti najbolj reakcionarna in najbolj buržoazna parlamentarna vlade ne more niti sanjati o takem monopolu v gospodarstvu.« Tako zvenijo besede Milana Đilasa v prvem slovenskem prevodu potem, ko je bil po letu 1954 izgnan iz raja »velike četverice«, ki jo je sestavljal s Titom, Rankovićem in Kardeljem. Navedek je iz knjige Novi razred, ki je izšla pri newyorški založbi Praeger leta 1957.
Bernard Nežmah, pisec spremene besede, je na predstavitve knjige pokazal na ključne prelomnice v Đilasovi biografiji. Od leta 1945 je bil na najvišjih funkcijah kot minister, podpredsednik vlade, vodja agitpropa, član politbiroja in predsednik skupščine. Kot Titov odposlanec se je med vojno sestal s Stalinom. Po njegovi smrti leta 1953 je Đilas v časniku Borba, uradnem glasilu partije, začel objavljati članke, v katerih se je zavzemal za svobodno izražanje idej. Ko je jeseni v Belem dvoru vprašal Tita, kaj si misli o njegovem pisanju, mu je ta odvrnil: »Ti samo tako nadaljuj.« Đilas je nato stopnjeval kritiko, napadal partijski birokratizem in zahteval, naj se partija umakne iz sodišč in Udbe. Edini, ki ga je lahko ustavil, je bil Tito, ki pa je takrat dopustoval v Alpah. Na januarskem plenumu so s Titom na čelu z njim obračunali. Kazalo je, da je bil zlomljen. Za božič 1954 je New York Times objavil z njim intervju, v poznejših letih pa so mu ameriške in francoske revije začele objavljati pisma in članke. Ker je v enem potožil, da s pisanjem ne more zaslužiti za življenje, so mu ameriški sindikati ponudili pomoč, a jo je zavrnil in se vrgel v pisanje knjige in vmes dajal intervjuje. Leta 1956 so ga zaprli v kaznilnici v Sremski Mitrovici (v tridesetih lete je bil tam zaprt kot komunist) zaradi kritike podpore sovjetskemu zatrtju vstaje na Madžarskem. Še pred aretacijo mu je uspelo rokopis knjige Novi razred pretihotapiti iz države.
Če pustimo pomislek, zakaj je Đilasu partija vendarle prizanesla (z drugimi je ravnala manj v rokavicah), se velja vprašati, koliko aktualnosti še vedno premore njegov koncept novega razreda. V prispevku Kam je šel novi razred?, objavljenem v reviji Dignitas pred dvema letoma, je zgodovinar Igor Grdina zapisal, da novi razred po razsulu komunizma vzhodno od Zahoda ni nikamor niti poskusil oditi. Bolj ali manj spretno – v Sloveniji pa naravnost virtuozno – je izvršil psevdomorfozo. Sebe je začel promovirati kot elito. »Pri tem mu je uspelo preslepiti celo dobršno število raziskovalcev sodobne stvarnosti, ki so se preveč površno (ne)poglabljali v zgodovino – ta je prej kot karkoli drugega zakladnica vzporednic (te sicer nikoli niso popolne, zmerom pa so pomenljive) –, da bi se lahko ovedeli, da komunizem ni pomenil zgolj okupacije položajev v javnem življenju z »našimi ljudmi«, ampak predvsem težnjo po popolni spremembi smisla delovanja države in poskus preustroja same človekove narave.«