"Militantnost sindikatov lahko škoduje delavcem"

Članstvo v sindikatih v Sloveniji se je ustalilo med 25 in 30 odstotki, to je precej manj kot v državah s precej višjim BDP na prebivalca, kot so Danska, Finska, Švedska, pa tudi Nemčija.

Vključenost zaposlenih v sindikate se precej razlikuje med različnimi državami v Evropi in še bolj v svetu. V Skandinaviji je precej večja kot na primer v Franciji ali v Južni Evropi. Stopnja vključenosti pa ni zmeraj dober kazalec njihove moči in vpliva, to zlasti potrjujejo francoski sindikati. V EU so sindikati dobro povezani tudi na širši evropski ravni  in imajo v institucijah EU veliko večji vpliv kot sindikati drugod po svetu. V ZDA so sindikati šibkejši, pa tudi okolje jim je manj naklonjeno, ne glede na tradicionalne povezave z demokratsko stranko.

Kje so po vašem mnenju vzroki za zmanjševanja članstva v sindikatih?

Vzroki za upadanje članstva so številni. Pomembnejši so naraščanje pomena storitvenih dejavnosti (manjša vključenost) in upad industrijskih dejavnosti (večja vključenost), demografske spremembe (ženske, imigranti in drugi so manj vključeni), spremembe izobrazbene, regionalne strukture in podobno. Ob vse večji konkurenčnosti in globalizaciji sindikati tudi težje dosegajo svoje cilje in zagotavljajo koristi članstvu. Članstvo v Sloveniji niti ni tako majhno, čeprav se naši sindikati ne prilagajajo najbolje zelo hitrim spremembam v modernem svetu.

Sindikati se vse bolj vtikajo tudi v nekatere vsebine, ki po mnenju nekaterih niso njihovo poslanstvo. Tako bi zdaj narekovali poslovne modele v posameznih podjetjih, makroekonomsko in finančno politiko in drugo. Menite, da so sindikati zanemarili svojo osnovno vlogo, to so pravice delavcev, boljše delovne razmere?

S prvim stavkom se povsem strinjam. Dober primer je tudi rušenje pokojninskega zakona z referendumom pred nekaj leti v Sloveniji. Sindikati bi se morali zavzemati za večjo zaposlenost starejših delavcev, podaljšanje delovne dobe in za večje pokojnine, kar bi lahko takšna politika prinesla. Z zavzemanjem za hitro bežanje v pokoj pa prispevajo k vse nižjim pokojninam. O konkretnih politikah in aktivnostih velikega števila sindikatov je pri tem težko govoriti.

Za kaj bi torej morali skrbeti sindikati?

Predvsem za stvari, ki bi jih zaposleni prepoznali kot pomembne zanje, zato bi bolj podprli sindikate. Hkrati bi se sindikati morali zavedati nujnosti prilagajanja hitrim spremembam v moderni družbi. V razmerah, v katerih je večina delavcev vsaj srednješolsko, pa tudi visokošolsko izobražena, ne morete imeti politike, ki je ustrezala nekvalificiranim industrijskim delavcem.

Še najbolj gosto in dejavno je članstvo v sindikatih javnega sektorja. Kako si to razlagate?

Ta ugotovitev še posebno velja za ZDA. Tam je posledica ukinitve prepovedi delovanja sindikatov v javnem sektorju pred malo več kot 50 leti in odločnega nasprotovanja mnogih zasebnih delodajalcev delovanju sindikatov v njihovih podjetjih. Verjetno se sindikalni vodje lažje pogovarjajo s politiki o stvareh v javnem sektorju kot pa z lastniki podjetij v zasebnem sektorju. Politiki so lahko odvisni tudi od glasov sindikalistov na volitvah.

Torej sindikati ne bodo izginili?

S sindikati bo treba računati tudi v prihodnje, saj so navsezadnje neke vrste civilizacijska pridobitev. Vendar morajo biti tudi sindikati družbeno odgovorni, saj lahko militantnost sindikatov naredi veliko več škode kot koristi tudi za delavce.

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.