Ste se po odzivih na Resolucijo o Sloveniji že pogovarjali s kolegi iz Evropske ljudske stranke? Kakšni so bili njihovi odzivi?
Seveda, vsak dan, saj jih razmere pri nas vse bolj zanimajo. Slovenija je spet postala zanimiva, na žalost v tem trenutku na poseben način, na to ne moremo biti ponosni. V dokaj razgaljenem položaju, v kateri smo, smo vsi, ki delamo zunaj, pred dvema možnostma: slepiti ali verodostojno prikazati razmere. Predstavniki SDS v tujini vedno korektno in verodostojno predstavimo razmere doma, tako da naši prijatelji vse bolj poznajo in razumejo, kako je v resnici v naši državi.
Jasno, Janez Janša je z vsem, kar se dogaja okoli njega, referenčna točka zanimanja mednarodne javnosti. V evropski politiki je dobil v zadnjem času še precej več podpore. Tudi od mojih kolegov v EP, ki nas podpirajo in skušajo na različne načine pomagati, npr. s kakšno izjavo slovenski javnosti. Spoznavajo, da je demokracija pri nas krhka. Vodstvo ELS se je opredelilo s sprejetjem resolucije. Izkazala je precej solidarnosti. Malo prej sem bil na pogovoru pri Jerzyju Buzeku, bivšem predsedniku EP in vodji misije za ugotavljanje dejstev v Sloveniji. Pojasnil je svoj odnos do slovenskega primera in zakaj se je odločil za tako širok pristop k ugotavljanju dejstev. Slovenija mu veliko pomeni, enako Daulu, ki je dejal, da lahko vselej računamo na njegovo pomoč.
Evropski poslanec Ivo Vajgl in del slovenskega tiska sta EPP primerjala z informbirojem. Kdo opravlja vlogo Stalina: predsednik Evropske komisije José Barroso, predsednik Evropskega sveta Herman van Rompuy ali novi predsednik EPP Joseph Daul? Vsi trije so člani predsedstva EPP.
Vajglova izjava je povsem ponesrečena. Popolnoma nesprejemljivo je primerjati EU s Sovjetsko zvezo ali iskati Stalina te resolucije. Imam svoje mnenje o tem, zakaj so se nekateri domači in tuji politiki odzvali tako žolčno. Predsedniku socialistov Hannesu Swobodi in liberalcev Grahamu Watsonu so besede v usta verjetno polagali evropski poslanci iz Slovenije. Odzivi naših politikov so pač takšni, kot so, nesprejemljivo pa je, če se v politično razpravo vključita predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in generalni državni tožilec Zvonko Fišer. Najbolj ogrožajo suverenost s tem, da vsako razpravo o delovanju sodstva takoj žolčno napadejo ali označijo za vmešavanje. Kako lahko ti ljudje označijo stavek o neodvisnem in nepristranskem sodstvo za vmešavanje?
Slovenija bi morala biti veliko bolj odprta kot država in civilna družba, predvsem pravosodje bi moralo biti veliko bolj na prepihu slovenske javnosti. Zlasti v sodstvu največkrat tožijo o poseganju v njihovo avtonomijo. Vendar vsi vedo, da ni SDS tista politična stranka, ki posega v njegovo avtonomijo, ampak so to neke druge sile. Kadri, ki skušajo obvladovati te podsisteme, nasprotujejo vsakršnemu vpogledu in nadzoru. Zato so to resolucijo sprejeli kot prekletstvo. Ne moti pa jih izredno majhna podpora slovenske javnosti pravosodju ali dejstvo, da so neučinkoviti, da imajo prevelike sodne zaostanke – zaradi tega Slovenija plačuje celo kazni v Strasbourgu. Za kuliso domnevne avtonomije in neodvisnosti ohranjajo slabo stanje in staro prakso. Če bi bila Slovenija gospodarsko odprta država, bi bile razmere bistveno boljše tudi v pravosodju in na drugih področjih. Temeljni problem je res ta, da je politika ugrabila podsisteme, ampak ne politika SDS.
V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O SOCIALISTIČNEM PRANJU UMAZANEGA PERILA; KAKO DOBRO ZVEROVI EVROPSKI KOLEGI POZNAJO ZORANA JANKOVIĆA; O ČIGAVI PRIHODNOSTI SE ODLOČA V REPUBLIKI MURGLE; ZAKAJ SDS POTREBUJE MOČNO NSI.