Milan Zver: Od Depale vasi do KPK - Virant

Objavljamo pisanje Milana Zvera:

SDS bo kmalu postala še močnejša politična sila, takšna, kot jo Slovenija potrebuje. Zato, ker sta poštenost in resnica na njeni strani. A sama po sebi ne bo prišla: potrebno bo veliko poguma, dela in tveganja.

Od 1993 do 1994 sem bil šef kabineta obrambnega ministra Janeza Janše. Ko sem prišel službovat na ministrstvo, sem imel najprej občutek, da bo kar trajalo. S ponosom sem spremljal rast in utrjevanje slovenske vojske in nasploh obrambnih struktur. Poleg Peterletovega zunanjega ministrstva je bila to v teh letih še edina prava demosova »trdnjava«. SDSS je v drugi Drnovškovi vladi imela s premierom sklenjeno posebno pogodbo, vendar je sodelovanje med premierom in obrambnim ministrom nekaj časa temeljilo kar na zaupanju. Predsednik vlade se ni veliko vmešaval v obrambne zadeve (niti takrat, ko je npr. Hrvaška zagorozila, da bo s silo zasedla Trdinov vrh). A je nekako šlo.

Kljub temu so se moji občutki kmalu pričeli spreminjati. Vse bolj sem postajal prepričan, da zgodba ne bo dolgo trajala in da bo Drnovšek slej ko prej klonil pred pritiskom stare nomenklature, da zamenja obrambnega ministra. Seveda so najprej mediji začeli usklajeno pritiskati na ministrstvo. Z (dez)informacijami so jih zalagali celo posamezniki iz kriminalistične in tajne službe.

Pritiske so pojačali potem, ko je Janša prevzel vodenje stranke in napovedal odločen boj proti korupciji, še posebej na področju državnih financ. Spomnim se, da smo v strokovnem svetu obravnavali nepravilnosti pri odkupovanju jugoslovanskih dolgov. Skratka, Janševa stranka je postajala tujek v vladi, zaradi česar je tranzicijska levica mrzlično pripravljala teren za obračun, medijski in politični. Vrh vsega tega je bil združitveni kongres levice na Bledu. Z Janezom Janšo sva se ga na povabilo LDS udeležila.  Že klima na kongresu je bila takšna, da je postalo kmalu jasno, da bodo Janšo odžagali. Manjkal je le še povod. Tega so prinesli tajni agentje. Eden od njih je kupoval morebitne obremenilne dokumente za ministrstvo, še posebej za takrat še udarno pest slovenske vojske, specialno brigado Moris, ki jo je vodil Tone Krkovič.

Zgodila se je t.i. Depala vas, ujet je bil špicelj, mediji pa so družno obtožili Janšo in oblikovali konstrukt, da »vojaški škorenj« tepta človekove pravice oziroma ubogega, nedolžnega civilista. Precej časa smo potrebovali, da je resnica o Depali počasi prišla v javnost. Ogromno let je moralo miniti, preden so na sodišču odločili v prid obtoženim vojakom, ki so sodelovali v akciji. No, obrambni minister je padel, desettisoči so se na marčevskih demonstracijah protestirali proti tej odločitvi tedanjega premiera. A pravega krivca smo mnogi videli v drugi osebi, ki je ravno tedaj odšla na obisk v ZDA, Milanu Kučanu. Resnica se je počasi širila, podpora Janši postajala vse večja.  Uspešno je zajel to novo energijo uporne civilne družbe in jo usmeril v stranko, ki je poslej v političnem življenju Slovenije igrala eno od najpomembnejših vlog.

In sedaj drugi del »westerna«. Virantov ultimat Janši, da odstopi, sem v torek 8. januarja slišal nekje sredi Nemčije, na poti v Bruselj. V trenutku sem ga ocenil kot novo Depalo vas, kot zahtevo z enako vižo kot je bila tista Drnovškova, ki jo je bil po kurirju poslal na obrambno ministrstvo nekega marčevskega četrtka pred 19 leti. Oba dogodka sta se me globoko dotaknila, čeprav sem obakrat slutil tak razplet. Morda bolj kot Janez Janša, ki je oba dogodka pričakal, zdi se mi, nekako presenečen. V prvem primeru ni verjel, da bo Drnovšek tako kmalu popustil pod pritiski, v drugem pa je očitno menil, da se kriza, vključno s politično, že začela poslavljati in da si je vlada prav zato utrdila svoj položaj. No, nazadnje smo namesto izhoda padli v novo politično krizo, gospodarska in socialna se bo nadaljevala. Koga bomo povprašali za milijardno ceno zadnje afere: Kučana, Viranta, Žerjava, Erjavca? Že dolgo je znano, da je politična stabilnost države eden od najvplivnejših dejavnikov gospodarskega razvoja.

Izguba vladne večine je rezultat podrobnega skrbno pripravljenega načrta. Nisem privrženec teorij zarote, a sem izkusil dovolj, da nisem naiven. Medijsko in politično okolje so tokat pripravljali s projektom »vseslovenske vstaje«, ki se ga je, roko na srce, udeležilo le nekaj promilov državljanov. Kot vrhunec tega je zagledalo luč sveta Klemenčič-Praprotnikovo poročilo, ki je bremenilo Janeza Janšo. Ta hip ni najbolj pomembno to, da je z zakonskega in ustavnega vidika poročilo sporno, ampak, da je Janez Janša »mnenje« komisije na samem začetku prepričljivo zavrnil. No, ta proces bo nekaj časa še trajal. Resnica tudi v tem primeru, tako kot pri »Depali vasi ena«, potrebuje nekaj časa.

Kakor koli, filozofija rušenja Janeza Janše je v obeh primerih enaka. Okoliščine so sicer različne, vsebinski in pravni okviri tudi, enako splošne posledice, toda namen in izplen pa je enak: rušiti in zrušiti Janšo. Celo »judeževo« delo je bilo opravljeno v obeh primerih!

Toda izplen te zgodbe bo tudi tokrat drugačen, kot bi si želeli scenaristi. SDS bo kmalu postala še močnejša politična sila, takšna, kot jo Slovenija potrebuje. Zato, ker sta poštenost in resnica na njeni strani. A sama po sebi ne bo prišla: potrebno bo veliko poguma, dela in tveganja.

Milan Zver