Milan Kučan v najhujših škripcih

Prezgodaj je še govoriti o zgodovinskosti lanskih dogodkov, je pa slednje že mogoče šteti za prelomne. Vpeljava granita, ognja in zmerjaškega blata v javni diskurz je našo deželo potopila v somrak političnega paleolita. Nasilje je bilo edina ideja, ki so jo glasniki netolerantnosti udejanjili. Brezmilostna pravica pa je poskrbela, da so fanatiki potem, ko so opravili svojo dolžnost in – kakor zamorec v Schillerjevi tragediji o Fiescovi zaroti v Genovi – obmirovali, za nagrado dobili enak režim, kot so ga drugim namenili za kazen.

Če izhajamo iz sodobne politične teorije, ki ideologijo razume kot filozofijo (iz) sloganov, takoj ugotovimo, da so rezultati zmagoslavja netolerantnosti bledi. Zamenjava smerokazov v samoupravni totalitarizem z gesli o demokratičnem socializmu, ki so ga svoj čas prakticirali v marksistično večstrankarski Vzhodni Nemčiji, je v planetarni perspektivi anahronizem. Je pa razumljiva na ozadju triumfa destrukcije, ki je za neaktualno naredila celo antinomijo Rose Luxemburg. Komunizem ali barbarstvo. Fanatizem pač poisti vse. Edini prostor diference postanejo slogani.

Po drugi strani pa je v obdobju slovenske zmede prišlo do velikega preboja v pravni ideologiji, ki je pri nas promovirala doktrino o zgolj osebni odgovornosti sodnikov in tožilcev. Gre za koncept, ki še ni nikjer uveljavljen. Ko bo ta jurisprudenčna novotvorba v Sloveniji povsem vpeljana, ne bomo več plačevali stroškov sodnih zmot in zamud, saj bodo imena in priimki edinih krivcev zanje znani. Bo pa treba poskrbeti, da oblast ostane javna zadeva. Pri novi ideologiji namreč obstaja nevarnost, da se pravosodje v polnem pomenu besede personificira, kar lahko pomeni tudi pozasebljenje.

V najhujših škripcih je zdaj brez dvoma besed nikoli v veter sejoči Milan Kučan, ki je ob preraščanju iz politika v državnika ponavljal Voltairu pripisano misel o dajanju življenja za to, da lahko človek, s čigar mnenjem se ne strinja, pove svoje. Po lanskih demonstracijah so bili v molk pognani stotisoči – tako zaradi odtlej naglo naraščajoče bede kot zaradi strahu, ki je ob strahoviti rasti števila umorov in ostro nabrušeni kadrovski kosi zadnje izmene razumljiv.

Številni so ujeti v obrestno sužnost, vklenila pa nas bo tudi davčna. Vrhu vsega se mnogim ljudem, ki zgolj nočejo biti na valovni dolžini zmagovitega fanatizma, grozi z represijo ... V teminah triumfa politične netolerance je nastopil trenutek, ko ni več mogoče odlašati z razjasnitvijo, čigavo življenje je bilo nekoč mišljeno kot dar za svobodo izražanja mnenj drugače mislečih. Fanatizem je postal naravnost božansko žejen. Bo nasilnost, ki noče nič vedeti o tem, da nikoli ni obstajala alternativa kruh ali svoboda, marveč zmerom le svoboda ali nesvoboda na eni ter kruh ali prazna usta na drugi strani, planila celo po Milanu Kučanu? Bo terjala njegov harakiri ali ga bo prisilila izreči ime življenja, ki mora pasti za svobodo mnenj drugih?