Ste z razpletom povolilnih dogovarjanj za sestavo vladajoče koalicije, na katerih je bil kljub volilnemu porazu zmagovalec Janez Janša, zadovoljni ali razočarani, saj obstaja velika verjetnost, da se bo Zoran Janković znova potegoval za mesto ljubljanskega župana na predčasnih županskih volitvah?
Ali se bo Janković znova potegoval za mesto ljubljanskega župana, ni pomembno. Z razpletom na državni ravni sem zadovoljen, pri čemer manjkajo le socialni demokrati, da bi govorili o »vladi narodne enotnosti«. Povod za to, da sem pred odločitvijo organov Virantove stranke o (ne)vstopu v Jankovićevo koalicijo v javnem pismu pozval k vladi, kjer ni mesta za »postavljenega« Jankovića in prebežniško Pozitivno Slovenijo, je bil dražgoški pogrom Janeza Stanovnika proti tej ideji, ki ji je sprva dal legitimnost in čas tudi predsednik Danilo Türk. »Oče naroda« pa je to idejo v trenutku, ko bi se levica in desnica lahko našli na sredini, označil za kolaboracijo, primerljivo z željami Hitlerja in Mussolinija. Eden od motivov za nasprotovanje Jankovićevemu mandatarstvu je »avtohtona« ljubljanska nepremičninsko-finančna kriza, povod pa je bila tudi smrt nepremičninskega podjetnika Danila Slivnika.
Kakšno zvezo ima Slivnikova smrt s temi razmerji?
Jankovićeva fama vrhunskega župana je zgrajena na dejstvu, da večina gradbenih afer tipa Karner-Slivnik še niso udarile na dan. Gre za tipičen primer, kako je nastajal ljubljanski nepremičninski balon, pri čemer se posamezne usode objektivno lahko končajo tudi s smrtjo, v tem primeru s smrtjo »razvojnika«, drugače od smrti neizplačanih gradbeniških (pod)izvajalcev. Od leta 2007 se je v Ljubljani začela uresničevati inflacija investicijskih pobud brez kritja v financah in potrebah ljudi, kar je podžupan Janez Koželj zaokrožil v Vizijo 2025. Ta izhaja iz prve Jankovićeve predvolilne prevare 2006, ilustrirane z besedami Koželja, da je v Ljubljani neuresničenih dvesto »projektov« (beri napaberkovanih znanih zamislekov, skic ali idejnih zasnov). Organizirani »napad« na pripravo občinskega prostorskega načrta MOL (OPN) se je začel s strani arhitekturnih birojev in Koželjevih ali kolegialnih »delavnic«, obenem so začele banke kreditirati nakupe zemljišč s še ne spremenjeno namembnostjo.
Kdo je kupoval ta zemljišča?
Tisti, ki so imeli takšno ali drugačno podporno ozadje z županom Jankovićem. Ker pred tem niso bili akterji v prostorskem načrtovanju, so se pojavili s svojimi »pripombami« ob razgrnitvi osnutka OPN v letu 2008 kot deus ex machina, kar seveda ni bilo v skladu s prostorskim načrtom, ki bi bil sprejet 2008. Zato je bila čez novo leto 2010 javna razgrnitev ponovljena, omenjene iniciative blagoslovljene, konec 2010, dve leti prepozno, pa OPN sprejet. Dokaz o županu bližnjih »pobudnikih« je, da zdaj prihajajo na mestni svet praviloma le podrobni prostorski načrti, ki niso narejeni na osnovi izraženih investicijskih namer teh investitorjev v skladu s 1. odstavkom 58. člena zakona o prostorskem načrtovanju. Zakonska določba je namenjena temu, da se prostorski akti ne izdelujejo in sprejemajo v zalogo, brez investicijskega programskega in finančnega zaledja. Ker resna zazidljiva zemljišča v 2008. niso bila na voljo, so se nove iniciative usmerjale na poplavna in osojna območja ter kmetijska zemljišča, kamor ne sodijo.
Karner-Slivnikovi bi kljub moratoriju gradili sosesko Urbana oaza na Viču na poplavnem delu, Vaz, d. o. o., na severnem pobočju v Podutiku, študija pa kaže, da stanovanjski prostori pozimi sploh nimajo sonca, poleti pa premalo (med zainteresiranimi za nakup je bil tudi Damjan Janković). Le kdo bi kupoval stanovanja brez sonca? Nasedla investicija.
Sporna je tudi vloga Hypo banke pri teh poslih.
Hypo banka je med glavnimi povzročitelji te krize, ker so namesto stvarnim investitorjem dajali kredite »razvojnikom« z vnaprej vračunanimi pričakovanji o spremembah namembnosti zemljišč, pogosto tudi na amoralni osnovi po obligacijskem zakoniku. To je pomenilo velikanski »mrtvi« kapital bank, zato so sedaj tudi banke agens papirjev »na zalogo« za razna fiktivna prevrednotenja. Pa ja ne mislijo v bankah, da bi razni liechtensteinci, ciprčani in panamci lahko zdržali investicije v neprodavljive nove stanovanjske presežke, za nameček na poplavnem Barju, Viču in senčnem Podutiku. Zame je vprašanje, ali niso tisti, ki so v bankah podpisovali te kreditne pogodbe, odgovorni tudi kazensko.
Na podlagi načrtovanja gradnje stanovanj na novih stotinah hektarjev novih zazidalnih zemljišč, bi se prebivalstvo Ljubljane v desetih letih podvojilo.
To je izrečena želja Koželjevega kroga, da je Ljubljani treba »nove zdrave krvi«, da bodo prišli iz Domžal, da bodo prišli Kitajci. Smešno, kot da število prebivalstva v Ljubljani sledi poslovnim potrebam gradbeništva, nasprotno, število novih stanovanj mora slediti potrebam prebivalstva; v razmerah slovenskega policentrizma pa demografske projekcije tako in tako kažejo na sedanjih 270.000 prebivalcev tudi čez deset let. Problem ni v denarju, pač pa v tem, da v Ljubljani ni ljudi, ki bi zahtevali tak velikostni red novih zazidalnih zemljišč. No, v urbanizmu veljata doktrina in zakonodaja, v nasprotju z Janković-Koželjevim šarjenju s prostorom, ki je nesporna ne glede na družbeni sistem od pamtiveka, to je racionalna raba prostora, urbanih in naravnih virov. Če se v ekonomiji lahko šari s tiskanjem denarja, inflacija prostorskih virov fizično ni možna. Prvi, ki gradi, onemogoči druge. V Ljubljani so skupaj z inflacijo projektov nastale inflacije kreditov. Gradbene jame, Šumi, Bellevue, Kolizej, Cukrarna, Emonika, Bavarec, Kolezija, šentviški priključek … pa stojijo.
VEČ V TISKANI IZDAJI