Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

pakiranje Njena.si

Celotnega pakiranja in selitve v oddaji ne vidite

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Mera je polna

Deli na:

Nekaj mesecev že traja intenzivna negativna medijska in politična obdelava mojega dogovora s predsednikom vlade Pahorjem o sodelovanju v njegovem kabinetu – v vlogi »posebnega odposlanca za zunanje zadeve«. Na to obdelavo se večinoma nisem odzival. Po eni strani nisem želel prostovoljno sodelovati v montiranem procesu zoper sebe, po drugi strani je bila obdelava namenjena predsedniku vlade, predvsem pa so bili nekateri očitki in komentarji pod ravnijo demokratične razprave, ki smo jo nekoč v Sloveniji že uveljavili, in torej odgovorov niso zaslužili. Tu se oglašam, ker menim, da je zdaj mera polna in da je treba – tudi s potrebno distanco – zavrniti nekatere najbolj vnebovpijoče nesmisle in ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja.  

Nekaj mesecev že traja intenzivna negativna medijska in politična obdelava mojega dogovora s predsednikom vlade Pahorjem o sodelovanju v njegovem kabinetu – v vlogi »posebnega odposlanca za zunanje zadeve«. Na to obdelavo se večinoma nisem odzival. Po eni strani nisem želel prostovoljno sodelovati v montiranem procesu zoper sebe, po drugi strani je bila obdelava namenjena predsedniku vlade, predvsem pa so bili nekateri očitki in komentarji pod ravnijo demokratične razprave, ki smo jo nekoč v Sloveniji že uveljavili, in torej odgovorov niso zaslužili. Tu se oglašam, ker menim, da je zdaj mera polna in da je treba – tudi s potrebno distanco – zavrniti nekatere najbolj vnebovpijoče nesmisle in ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja.

 

Prvi problem, ki ga vidim, je povezan z ideološkim izključevanjem, ki je porazno za vsako moderno državo, za Slovenijo pa še prav posebej. Doslej nihče ni pojasnil, zakaj predsednik vlade ne bi smel imeti svetovalca ali odposlanca, ki je sicer član opozicijske stranke. Na takšno vprašanje tudi ni mogoče pametno odgovoriti. Nasprotniki sodelovanja, presegajočega strankarske plotove, ki celo govorijo o »etičnem deficitu« takšnega sodelovanja, bi morali obsoditi tudi postopke ameriškega demokratskega in francoskega konservativnega predsednika, ki sta si izbrala najvažnejše ministre iz konkurenčnih strank. Morali bi obsoditi Demosovo vlado, ki je imela več ministrov in imenovala večino veleposlanikov iz komunističnih vrst. Navsezadnje bi morali zavreči še Slovenski odbor za NATO (2002), ki sva ga ustanovila Janez Janša iz tedanje opozicije in jaz iz tedanje vlade LDS. Morali bi nasprotovati kadrovski politiki Ministrstva za zunanje zadeve, ki je v vseh letih, odkar obstaja, postavljalo na najbolj odgovorna mesta tudi diplomate, ki so bili člani opozicijskih ali pa niso bili v nobeni stranki.

 

Naša vlada (2004–2008) je za veleposlanike izbrala najmanj ducat simpatizerjev oziroma prepoznavnih predstavnikov »tranzicijske levice« in celo strankarskih funkcionarjev, ki so zasedli strateška mesta v slovenski diplomaciji in s katerimi je odlično sodelovala. Med letoma 2004 in 2008 so v vrhu diplomacije brez težav delovali, na primer, Peter Bekeš, Bogdan Benko, Ladislav Lipič in Boris Sovič. Brez težav je potekala kohabitacija s kolegi, ki so bili postavljeni še v času Ropove vlade, in s slovenskim komisarjem v EU. Pahorjevega zunanjega ministra in prejšnjega veleposlanika v Washingtonu Sama Žbogarja, ki je bil nekoč tudi moj državni sekretar, sem osebno branil pred očitki zaradi malomarnosti z washingtonsko depešo. Nasprotniki politike sodelovanja, presegajočega strankarske plotove, bi morali – kar je zanje pravzaprav nerodno – pomesti predvsem pred pragovi svojih strank, ki so se posebej živahno kombinirale pred lanskimi volitvami, in pred svojimi lastnimi pragovi, saj so danes mnogi bivši eldeesovci v SD in v Zares, najdejo pa se tudi obrnjeni primeri.

 

 

Drugi problem je povezan s prvim in se tiče mene osebno. V svojem življenju, predvsem pred osamosvojitvijo, sem bil pogosto predmet ideološkega izključevanja, predvsem s strani komunistov. Najbolj znan je bil (leta 1987) primer s 57. številko Nove revije, ki je kasneje postala priročnik za neodvisno državnost. Takrat so me odstavili z mesta odgovornega urednika. Ta tradicija se je obnovila po osamosvojitvi v sporih okrog prizadevanj za članstvo v NATO in Vilenske izjave (2002–2003) in okrog Diplomatske akademije (2003). Leta 2004 me je iz svoje vlade izključil Anton Rop, ki je pozneje izgubil volitve, leta 2006 pa so borci nekega ljubljanskega dnevnika začeli oblegati moje stanovanje in uprizarjati veliko dramo zaradi nekega prevoza moje soproge s službenim vozilom MZZ. Pred začetkom predsedovanja EU so isti borci skušali kompromitirati MZZ in slovensko predsedovanje z washingtonsko depešo (2007). Najnovejše izključevanje pa se je začelo pri predsedniku republike Danilu Türku, ki se je postavil v vlogo zunanjega nadministra in si vzel pravice, ki mu ne pripadajo. Türk je zagrešil pravno, politično in moralno napako, saj je v neskladju z ustavnimi pooblastili in v skladu s svojimi političnimi predsodki preprečil opravljanje veleposlaniškega poklica svojim kolegom, tudi nekdanjemu ministru za zunanje zadeve in kolegu  ki je na samem začetku slovenske države njemu omogočil diplomatsko kariero. Leta 1991 bi zunanji minister Rupel in vladajoči Demos pri veleposlaniškem kandidatu Türku, ki je bil nekdaj visoki funkcionar Socialistične zveze delovnega ljudstva oziroma komunističnega režima, brez težav našla veliko razlogov za nezaupanje; vendar sta ga vseeno imenovala za veleposlanika pri OZN.

 

V teh dneh me izključujejo iz Pahorjevega kabineta. Doslej se je vse to izključevalno prizadevanje izkazalo za nesmiselno in krivično. Izkazalo se je, da na moji strani ni bilo nobene nezakonitosti in sem na koncu dobil zadoščenje, tudi od sodišča. Ob tem se zastavlja več vprašanj, med katerimi je najvažnejše: kdo si je zadal in zakaj si je zadal nalogo napadanja in zaničevanja osebe, ki je v vseh primerih dokazano ravnala zakonito in v korist države? Komu je v napoto oseba, ki je pripomogla k postavitvi slovenske države in njene diplomacije? In dodatno podvprašanje: ali je dopustno v isti zadevi soditi dvakrat? Če je dopuščeno za zdajšnjo politično rabo vedno znova načenjati rešene zadeve, nismo v pravni državi, ampak v kafkovskem svetu, v katerem morajo ljudje zmerom znova dokazovati svojo nedolžnost in v katerem ne bo nikoli zmanjkalo sodnih zaostankov.

 

Zdaj pa k nekaterim dejstvom!

 

Med slovenskim predsedovanjem EU smo v vladi – iz razumljivih praktičnih in delovnih razlogov – odlašali z imenovanjem novih veleposlanikov. Tako je vlada nekaterim veleposlanikom podaljšala mandate do konca predsedovanja, novi »val« imenovanj pa se je začel šele junija 2008. Ta odločitev, ki je bila sicer koristna za Slovenijo, se je pokazala kot negativna za vlado, za nekatere veleposlanike in tudi za pisca teh vrstic. Predsednik republike je prejšnji vladi preprečil, da bi izpeljala postopke v skladu s pričakovanji, zakoni, svojimi pristojnostmi, odgovornostmi in uveljavljeno prakso. Polnoveljavne odločitve vlade so bile bodisi odložene bodisi zavrnjene, kar je postalo predmet velikega zanimanja javnosti, sporov in tudi načelnih razprav o pristojnostih v zunanji politiki. Vse doslej ta vlada teh sklepov in odločitev ni niti preklicala niti razveljavila.

 

Potem ko sva se strinjala v oceni, da gre pri zavračanju določenih imen in imenovanj za elemente politične lustracije, in ko sva iskala možnosti za »rešitev obraza«, sva se z Borutom Pahorjem – v duhu nove politike soglasja in sodelovanja – dogovorila, da bi pisca teh vrstic iz matičnega MZZ premestili v kabinet predsednika vlade, kjer bi opravljal delo »posebnega odposlanca PV za zunanjo politiko«. S tem bi bila deloma zmanjšana škoda, ki jo je povzročil predsednik republike. Ta dogovor, ki ga je predsednik vlade takoj tudi oznanil in vztrajno branil, je postal prvovrstna politična tema, ki so jo spremljali vse trši pritiski, naj mi zmanjšajo – že tako skopo odmerjene – pristojnosti ali pa me preprosto odslovijo. Predsednik vlade je upravičeno domneval, da bo najino sodelovanje težavno, v mesecu marcu pa je ugotovil, da so pritiski premočni, zato je postalo nemogoče. Ta njegova ugotovitev ne samo da je povezana z notranjepolitičnim dogajanjem, ampak iz njega izvira.

Postavlja se mi vprašanje, od kod in zakaj orkestrirana kampanja pritiskov, najprej zoper moje imenovanje za veleposlanika in nato zoper moje sodelovanje s Pahorjem? Ali ni vse skupaj usmerjeno zoper koga drugega in so moji problemi le kolateralna škoda? Je ta kampanja namenjena Pahorju? Zoper njegovo politiko soglasja in sodelovanja? Je to, kar se dogaja, maščevanje za poraz na volitvah leta 2004? Se v Sloveniji po tihem uveljavlja nov – v bistvu pa star, izključujoč – način vladanja? Gre za izražanje nevoščljivosti in ljubosumja zaradi uspehov prejšnje vlade in zaradi njenega predsedovanja EU, ki se kot posebej bleščeče kaže ravno na ozadju sedanjega dogajanja?? Za preusmerjanje pozornosti z gospodarske krize, negativne rasti in nezaposlenosti?

 

To so ravno časi za politiko soglasja in sodelovanja, ne za ideološko sektašenje! Ali kdo domneva, da je bila politika med letoma 2004 in 2008 katastrofalno slaba? Je bila res? Če govorim samo o zunanjepolitičnem področju, za katero sem bil odgovoren jaz: na njem smo dosegli evropski višek s predsedovanjem OVSE in EU. Zahteva, da je treba rešiti mejno vprašanje s Hrvaško pred njenim vstopom v EU, je bila zahteva naše vlade, kar smo ponavljali tudi v predvolilni kampanji, medtem ko so naši tekmeci, ki so danes v vladi, bili proti takšni zahtevi.

Je bila vse le koordinirana igra, da bi pozabili na spor z veleposlaniki? Kako naj si razlagam izjavo mandatarja Pahorja, da bo v primeru zavrnitve seznama veleposlanikov pri predsedniku republike vlada ponovila isti seznam?

 

Ko je – kjerkoli že – dozorela odločitev, da je moje nadaljnje sodelovanje v KPV nemogoče, se je v javnosti pojavila govorica, da sem »odstopil« s svojega položaja in da se vračam na MZZ. Dejstva so drugačna. Ob premestitvi iz MZZ v KPV 1. 12. 2008 sem podpisal »aneks« k pogodbi o zaposlitvi, ki določa, da ostanem v KPV dve leti, do 1. 12. 2010. Dokumenti, ki urejajo delovna razmerja, spadajo med najbolj občutljive. Dokumenta, ki določa moj položaj v KPV, nisem podpisal za šalo! Ta dokument ima visoko pravno veljavo! S predsednikom vlade sem se dejansko sporazumel o vrnitvi v MZZ, vendar mi je ob tem predsednik zagotovil primerno delo in položaj, ki bo ustrezal mojim kvalifikacijam. Predsednik mi je dal besedo, da bo poskrbel za dostojen prehod iz KPV na MZZ. V javnosti pa so se pojavile govorice, da sva se s predsednikom vlade razšla, in celo, da je Pahor izgubil zaupanje vame. V teh govoricah je bila uporabljena besedna zveza, ki jo je v zvezi z mano prvi uporabil predsednik republike.

Prizadevni varuhi ideološke čistosti so se odločili, da mi bojo »pomagali« pri odhodu iz kabineta. Žalitve in diskvalifikacije niso bile dovolj, potrebna je bila še kriminalizacija.

 Obvestili so me, da je ministrica Kresalova naročila nadzor v zvezi z neko pozabljeno, vendar – za politične potrebe – tu pa tam obujeno policijsko preiskavo. Gre za sprevrženo in nesmiselno zgodbo o prevozu moje žene s službenim avtomobilom iz leta 2006. Njen nesmisel je v tem, da je bila žena tedanjega zunanjega ministra (poleg žena drugih nekdanjih in sedanjih predsednikov, ministrov itn.) do takšnega prevoza upravičena, kar je bilo nespodbitno ugotovljeno, preiskava pa končana že februarja leta 2007 (pred dvema letoma). Takrat je policija sporočila tožilstvu, da pri uporabi službenega vozila ni bilo znakov kaznivega dejanja. Ko sem ugotovil, da za moj izgon iz KPV uporabljajo celo nesmiselno preiskavo iz leta 2006, sem se uprl, in na tej točki se je zlomila naša nova politika soglasja in sodelovanja. 11. marca 2009 sem napisal pismo ministrici Kresalovi, kopije pa poslal tudi Pahorju, Čebaškovi in Janši. Med drugim sem napisal naslednje: »Iz medijev sem izvedel, da ste proti moji ženi oz. proti meni sprožili policijsko preiskavo in obudili zadevo (v zvezi z uporabo službenega vozila MZZ za protokolarne namene), ki je bila zaradi svoje nesmiselnosti že končana in opuščena leta 2007. Kot vidim, so se v javnosti, očitno tudi po Vaši zaslugi, v zvezi s to zadevo pojavile številne neresnice in celo absurdne laži.« Ena od absurdnih laži, ki se je pojavila v medijih, je bila, da se je moja soproga vozila k frizerju s službenim avtomobilom, v resnici pa se ni k nobenemu frizerju z nobenim avtomobilom vozila nikoli. Pač pa je moja soproga (v nasprotju z drugimi) brez nagrade vestno in uspešno opravljala številne protokolarne naloge – ne le za potrebe MZZ, ampak tudi za kabinet nekdanjega predsednika vlade dr. Drnovška.

 

Kot mi je uspelo zaznati iz špekulacij v zvezi s tem primerom, sta ministrico najbolj razjezila moj naziv na začetku pisma in moje domnevno poseganje v strokovno delo in pristojnosti policije. V javnost je prišla informacija, da sem pismo napisal na »vladni papir« oziroma z »uradno glavo«, iz česar bi bilo mogoče sklepati, da sem zlorabil pooblastila itn. Dejstva so drugačna: na vrhu pisma sem z računalnikom napisal svoje ime in svoj naziv: posebni odposlanec predsednika vlade RS. To sem prepisal iz pogodbe o zaposlitvi. Morda bi celo uporabil uradni papir, vendar ga nisem imel oziroma sem imel samo uradni papir s podatki v angleščini, ki se mi ni zdel primeren za domače dopisovanje. Sicer z naslovi in nazivi nimam problemov.

Tudi očitek o mojem domnevnem poseganju v policijske posle je izvit iz trte. Napisal sem: »Prosim Vas, da v najkrajšem mogočem času razrešite nastalo zadrego in končate zadevo, o kateri Vam pišem.« Niti nisem predlagal, kaj šele zahteval, naj kdorkoli ustavi preiskavo, prosil sem samo, naj enkrat že končano preiskavo in vse te – popolnoma nesmiselne – postopke čimprej končajo. Ministrica na moje pismo – nekako v maniri nove oblasti – ni odgovorila, pač pa ga je izročila medijem. V demokratičnih in civiliziranih državah državni predstavniki dosledno odgovarjajo na pisma, in to vsem, ne le nekaterim ali morebitnim novim državljanom. Če sodim po njenem ravnanju do mene, si predstavljam, da predstojnica represivnega resorja ni ravno rahločutna do slovenskih državljanov – katerim bi morala spoštljivo služiti. 

 

Izključevanje temeljna značilnost socialističnih enopartijskih sistemov

 

Izključevanje večine ali velikega števila državljanov iz javnega, strokovnega, sploh družbenega življenja je pripeljalo do krize takšnih sistemov. Uspešne so družbe, ki cenijo človeške potenciale, torej družbe vključevanja, ne izključevanja. Ko sem vodil MZZ, so bili v njem vodje oddelkov, direktorji, veleposlaniki ... iz različnih strank. Njihovega članstva ali političnih simpatij nihče ni preverjal. Ko sem prejšnjo pomlad sestavljal seznam predlogov za nove veleposlanike, sem se posebej za ta namen sestal z vodjem tedanje opozicije Borutom Pahorjem in ga prosil za predloge. Dal mi je dve imeni, ki sem ju upošteval. V svoji karieri sem predlagal veliko veleposlanikov, ki so začeli kariero v jugoslovanski diplomaciji ali pa so bili celo funkcionarji nekdanjega režima. Strankarska sestava slovenske diplomacije je raznolika in pestra, kar je edino pravilno. Uvajanje ideološke discipline in izključevanje na podlagi prave ali krive vere sta škodljiva za državo.

Izključevanje (ki je druga beseda za neenakopravnost) – na politični, nazorski, verski ... podlagi – v demokraciji ni dovoljeno. Slovenija se je demokratizirala in osamosvojila, zato da bi lahko v njej državljani delovali, govorili, razmišljali ... svobodno. Slovenija je leta 1991 nastala kot antiteza družbi izključevanja. Nova politika vključevanja in soglasja, značilna za moderne politike, je spet na preizkušnji. Mnogi državniki in politiki si danes prizadevajo za spravo in sodelovanje različnih politik, za medkulturni dialog, za vključevanje, za nepristranski pristop. Tak pristop je danes, ob najmanj primernem času, v Sloveniji ogrožen. Samo tak pristop zagotavlja nadaljnji razvoj demokracije v naši državi.