Memento umori Ervina Fritza in ostale norije

Ervin Fritz je postal verzni evnuh,
Človek, ki ga je zapustil posluh
Za pravico, resnico in vse te drugotnosti
Zato v svoji rimani sprotnosti
Janšo in vlado pošilja na kandelabre,
Kar je primer za komuniste hrabre:
Oni kar pobijejo svoja nasprotja,
Linčajo, streljajo, mečejo v jame,
Da ni več drugačne galame –
Da smo vsi isti v krivici,
Da je zadoščeno njihovi pravici,
Ki pravi, da je mogoče le eno,
Ki je že od kočevskih gozdov zaželjeno.
Zato bo treba zgodovino ponoviti,
Razgnati to vlado in Janšo priviti,
Dobro, ne dolgovezimo, treba jih je pobiti!

Naš Fritz je zombi svoje krvave rime
In sedanje boljševiške klime.
On bi delal zlo, ker ga je bilo še premalo
In bi pobil, kar je še ostalo
Tistega, kar revolucija ni požrla
Bo pa zdaj nov Barbarin rov odprla.

Še sreča, da ga zvija starost,
da ga daje pesniška norost;
a se je bati, da svoje norije
še naprej v hujskaše pesmi zlije
in da bo tista teta Agata
končno odšla, kamor je čas,
da ne dočaka fritzovski glas,
ki bo molil in prosil za odvezo
za lepšo posmrtno hudičevo zvezo,
ki takšne z veseljem čaka –
hujskače, morilce in vse kar je kloaka.