Novinarka Ksenija Horvat s TV Slovenija je to nedeljo zvečer na prvem programu TVS v oddaji Intervju gostila ruskega pisatelja Zahara Prilepina. V »normalni« evropski državi bi se po tem intervjuju zgodili vsaj dve stvari. Avtorica intervjuja (v slovenskem primeru Horvatova) ne bi bila več nikoli novinarka javne televizije (in najbrž tudi nobene resne komercialne televizije ne), odgovorna urednica informativnega programa (v slovenskem primeru Manica Janežič Ambrožič) pa bi bila razrešena.
Vsekakor bi se tudi velik del novinarjev v »normalni« evropski državi uprl tovrstnemu propagiranju ekstremizma na javni televiziji. V Sloveniji se ni zgodilo nič od tega in zagotovo bo tudi ostalo pri tem. Smo pač (veliko)ruska gubernija sredi Evrope.
Kdo je Zahar Prilepin? Ruski nacional- boljševik (drugi najbolj znani član Nacional- boljševistične stranke, zdaj imenovane Druga Rusija). Ime ne spominja naključno na NSDAP- Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko- tisto od Adolfa Hitlerja. Tudi zastava ni naključna- zastava nacistične Nemčije je bila rdeča, s krogom na sredi in v krogu svastika. No, zastava Druge Rusije je enaka, zgolj da je namesto svastike ročna bomba. Prav ste prebrali, ročna bomba. Zastava njene predhodnice (torej Nacional- boljševistične stranke) je bila prav tako enaka nacistični, le da sta bila v krogu srp in kladivo namesto svastike.
A najbolj zanimiv del stranke (stare in nove), katere 52 tisoč članov vodi zloglasni pisatelj in pesnik Eduard Limonov, je njen program. Morda pove nekaj že strankin slogan: »Rusija je vse, ostalo je nič!« Pozdrav pa se glasi: »Da. Smrt!« Program se dotika tudi vsakega od nas. Namen stranke je »podžigati sovraštvo do liberalizma, demokracije in kapitalizma«, češ da tvorijo protičloveški sistem. Ustvariti želijo »imperij od Vladivostoka na vzhodu do Gibraltarja na zahodu na podlagi ruske civilizacije«.
Do tega bi prišli postopno. Najprej z zasedbo vseh območij okoli sedanje Rusije, kjer živijo Rusi. Nato bi prišlo do združevanja vseh držav nekdanje Sovjetske zveze. Nastal bi velik »kontinentalni imperij«, v katerem bodo nacionalne pravice prevladale nad človekovimi pravicami. Rusija bi postala »totalna država«, kjer bi vladali »železni ruski red, disciplina, bojevitost in vnema«. Uveden bo ruski socializem, »progresivna nacionalizacija«, ekonomska diktatura... Prejšnjo različico stranke je rusko vrhovno sodišče zaradi ekstremizma prepovedalo, sedanja stranka pa uradno niti ni registrirana.
V »normalni« evropski državi bi se po tem intervjuju zgodili vsaj dve stvari. Avtorica intervjuja ne bi bila več nikoli novinarka javne televizije, odgovorna urednica informativnega programa pa bi bila razrešena.
Seveda nič od tega v 46 minut dolgem intervjuju novinarke Ksenije Horvat (nekdanje odgovorne urednice na TVS!) gledalci niso mogli izvedeti. A Zahar Prilepin program stranke že uresničuje in njegovi ljudje v imenu programa Velike Rusije že ubijajo. Ukrajince. V vzhodnem delu Ukrajine, ki so ga pred nekaj leti s Putinovim blagoslovom zasedli tam živeči ruski uporniki s pomočjo redne ruske vojske in orožja iz Rusije, deluje tudi ti. Prilepinov bataljon sestavljen iz 250 vojakov. Vojaški vodja bataljona je eden od visokih častnikov, Prilepin s činom majorja pa je (občasni) bojevnik, financer in politkomisar.
Pisatelj je namreč tudi nekdanji ruski policijski specialec, ki je sodeloval v vojni v Čečeniji. Glede bataljona: gre za nekakšno rusko različico paravojaške enote Tigri od srbskega vojnega zločinca Željka Ražnatoviča Arkana. Enote, ki je med vojno pobijala in ropala po Bosni in na Hrvaškem, vodena pa je bila od Miloševića. Prilepina in Bosno, kjer je pobijal Arkan, nekaj povezuje. Pred nekaj meseci je Milorad Dodik (srbski član predsedstva BiH) tega ruskega gosta povabil v Banja Luko. Do tam pa pisatelj ni prišel, saj so mu organi BiH ob prihodu na mejo zaradi varnostnega tveganja zavrnili vstop v državo.
Varnostnega tveganja za Prilepina v Sloveniji ni. Najprej so ga škandalozno povabili na nedavni Slovenski knjižni sejem (predsednik upravnega odbora sejma je Zdravko Kafol), kjer je predstavil svoj znani, tudi v slovenščino zdaj prevedeni roman Samostan. Ukrajinska ambasada v Sloveniji je na naše kulturno in zunanje ministrstvo naslovila protest zoper njegovo udeležbo na sejmu, protestiral je Mednarodni Pen. Na veleposlaništvu Ukrajine so zapisali, da so ukrajinski organi pregona lani zoper Prilepina začeli kazensko preiskavo zaradi udeležbe v teroristični organizaciji na njihovem ozemlju in financiranju terorizma.
Njegov roman Samostan govori o življenju v prvem sovjetskem taborišču na otočju Solovki. Za roman je dobil osrednjo rusko knjižno nagrado Velika knjiga, kar ogromno pove o Rusiji. Ne o romanu, pač pa glede na avtorja o Rusiji. Prilepin je nedvomno mojster besed, toda iz razgovora s Ksenijo Horvat sodeč tudi mojster sprenevedanja. Slednje velja tudi zanjo. Pred občinstvom se je izkazala z izborno ruščino, v kateri je vodila intervju.
Vpričo sogovornika, ruskega mišičastega mačota, se je kar topila. Se mu nenehno smehljala. Prikimavala je pisateljevim nacionalističnim velikoruskim nebulozam, s katerimi je skušal upravičiti »osvoboditev ruskega dela vzhodne Ukrajine« in rusko okupacijo in priključitev Krima. Večkrat je po njegovih trditvah uporabila besedo kanjižna- seveda. Nagovarjala ga je kar z imenom- Zahar (!). Ni črhnila besede, ko je lagal, da Rusija nima nobene zveze z okupacijo vzhodne Ukrajine, čeprav novinarka nedvomno ve, da je to laž. Skupaj s sogovornikom se je čudila, zakaj v Evropi primerjajo Stalina s Hitlerjem in Mussolinijem. Zatrdila je, da je »Rusija varuhinja evropskih tradicij« in žalostno dodala, da »v zadnjem času Evropa Rusije ne sprejema vedno kot evropske države«.
Dejala je, da »v Evropi prevladuje mnenje, da v Rusiji ni svobode tiska«. Pozor, to očitno ni njeno mnenje, pač pa to zgolj »prevladuje v Evropi«. Na pisateljeve besede, da »je v Rusiji raven svobode in demokracije na srednji evropski ravni« je spet prikimavala, se smehljala. Tudi na zahodu imajo politične zapornike, je nadalje blebetal Prilepin, novinarka pa ga je zgolj z občudovanjem gledala. Navrgla je, da »imajo ljudje (glede stanja v Rusiji) radi preproste rešitve«.
Na koncu je tudi ona prejela povsem zasluženo nagrado. Prilepin je intervju sklenil z besedami, da je bil zanimiv. Horvatovi je polaskal, da je postavljala pametna vprašanja, ki mu jih v Rusiji ne postavljajo. A najbolj zanimiv je bil novinarkin odziv na te besede. Kdor želi videti, kaj pomeni novinarski orgazem, si naj ogleda zaključne sekunde intervjuja.
