Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

fantka Svet24.si

Drobna zadovoljstva vodijo v prostor neskončnih ...

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

janez janša, shod Reporter.si

Kdo ima koga za norca? Janša, večkrat v ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

skrito-v-raju Njena.si

Edvard Steiner: srčen človek ali velik ...

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Mediji absolutne resnice

Deli na:

V življenju sem se ukvarjal že z marsičim. V študentskih letih sem delal kot prometni policist, prodajalec srečk, nosač v skladišču, inštruktor matematike in angleščine ... Tudi po diplomi se nikoli nisem držal enega samega dela, ampak sem hkrati poučeval na fakulteti, pisal doktorat, delal kot svetovalec na ustavnem sodišču in sodeloval pri različnih projektih, kjer sem teorijo preizkušal v praksi. Kasneje me je pot zanesla v politiko in v zadnjih štirih letih sem opravljal eno samo službo. Ta je zahtevala celega človeka štiriindvajset ur na dan in sedem dni v tednu (no, priznam, da nam je predsednik vlade poleti privoščil celo kakšna dva tedna dopusta). Po koncu mandata sem se spet v takem položaju, da predlogi za sodelovanje prihajajo z različnih koncev in imam vedno »v obdelavi« več projektov hkrati. In tako sem med drugim postal »kolumnist«.

V življenju sem se ukvarjal že z marsičim. V študentskih letih sem delal kot prometni policist, prodajalec srečk, nosač v skladišču, inštruktor matematike in angleščine ... Tudi po diplomi se nikoli nisem držal enega samega dela, ampak sem hkrati poučeval na fakulteti, pisal doktorat, delal kot svetovalec na ustavnem sodišču in sodeloval pri različnih projektih, kjer sem teorijo preizkušal v praksi. Kasneje me je pot zanesla v politiko in v zadnjih štirih letih sem opravljal eno samo službo. Ta je zahtevala celega človeka štiriindvajset ur na dan in sedem dni v tednu (no, priznam, da nam je predsednik vlade poleti privoščil celo kakšna dva tedna dopusta). Po koncu mandata sem se spet v takem položaju, da predlogi za sodelovanje prihajajo z različnih koncev in imam vedno »v obdelavi« več projektov hkrati. In tako sem med drugim postal »kolumnist«.

Povabilo sem sprejel zato, ker je prišlo iz uredništva Reporterja. Krajina slovenskih informativnih časopisov bi bila namreč danes brez tega političnega tednika povsem enolična. Ko človek prebere Delo, Dnevnik in Mladino, mu preprosto nekaj (z)manjka. Nočem kritizirati nobenega medija. Prav je, da imajo uredniki in novinarji teh časopisov (kot tudi vseh drugih medijev) svobodo, da razmišljajo in pišejo, kakor želijo. Saj tudi bralcev nihče ne sili, da kupujejo njihove časopise. Jezijo me le tisti, ki prisegajo na neodvisnost, nevtralnost in objektivnost. Ti mediji so krepko odvisni od kapitala, sploh pa niso nevtralni in objektivni. Sicer pa – ali je pogled na družbeno dogajanje sploh lahko »objektiven«? Seveda ne. Takšno razmišljanje vodi v enoumje, v prostor diktirane resnice, kjer je vsako drugačno razmišljanje stigmatizirano kot odklonsko, nenormalno.

 

Poglejmo samo primer »izbrisanih«. Na to problematiko sta gotovo možna dva pogleda. Po enem gre za množično kratenje človekovih pravic, in to v vseh primerih, tudi pri množici ljudi, ki so ob osamosvojitvi zapustili državo in se vanjo vrnili, ko se je izkazalo, da samostojna Slovenija ni samo utopija. Po tem pogledu je kratenje človekovih pravic, če je nova samostojna država tiste, ki niso želeli vzeti njenega državljanstva (bilo je na voljo na polici, samo roko je bilo treba stegniti), obravnavala kot tujce in od njih zahtevala, da si v upravnem postopku uredijo pravico do prebivanja. Ta pogled je v omenjenih medijih predstavljen tako rekoč kot absolutna resnica, in vsi tisti, ki razmišljamo »odklonsko« v razmerju do te resnice, smo tako rekoč ljudomrzneži, nasprotniki človekovih pravic, skratka negativci, ki smo nasedli populistični propagandi.

 

Obstaja pa tudi drugi pogled – da ni šlo za nikakršno kratenje človekovih pravic in da ni prav, da današnja oblast ljudi, ki si v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v samostojni Sloveniji niso želeli pravočasno urediti statusa, obravnava privilegirano. Vsi, ki tako mislimo, smo nad ravnanjem sedanje oblasti zgroženi in mislimo, da je prav, da je opozicija v parlamentu na to opozorila. Ta pogled je prvemu gotovo enakovreden, saj prav tako spoštuje temeljne vrednote, kot sta pravičnost in človekovo dostojanstvo. Privrženci tega pogleda se namreč strinjamo s tem, da je treba popraviti morebitne individualne krivice, ki so nastale posameznikom, ki so se trudili urediti svoj status, pa jim to zaradi kateregakoli razloga ni uspelo. Takšni imajo pravico do satisfakcije, tudi oškodnine, drugi pa ne.      

 

Izbrisani so samo ena od stotin javno zanimivih tem, o katerih je mogoče razmišljati tako ali drugače. Zato je za razmišljujočega človeka frustracija to, da lahko v časopisih v glavnem bere le o eni »resnici«. Še toliko huje je, ker je to resnica oblasti. Za demokratičnost države in omejevanje oblastnih zlorab je bilo kljub enoličnosti časopisne krajine mnogo bolje v prejšnjem mandatu, ko so časopisi povzdigovali »resnico« opozicije. Današnje stanje pa za demokracijo ni dobro. Oblast, ki ima že tako izjemno formalno moč, zakonito in legitimno pridobljeno na volitvah, ima s tiskanimi mediji na svoji strani še vzvode neformalne moči.

 

Zame provladna usmerjenost naštetega časopisja ni moteča. Tudi nimam nobenih zamer do njihovih urednikov in novinarjev. Z njimi sem se tudi med ministrovanjem dobro razumel in  korektno sodeloval, čeprav so bili neusmiljeno kritični (pogosto neupravičeno) do naše vlade, do prejšnjih pa ne. Moti pa me to, da je tako malo časopisne ponudbe za tiste, ki razmišljamo nekoliko drugače. Reporter je zato velika dragocenost. Ima pa zato tudi veliko odgovornost do bralcev, pa tudi širšo družbeno odgovornost do državljank in državljanov. Ostati mora profesionalen in verodostojen časopis, v katerem je prostor za poglede, drugačne od trenutnega družbenega »mainstreama«. Profesionalen in verodostojen bo, če bodo ti drugačni pogledi podkrepljeni z logičnimi argumenti in če mu tudi v bodoče ne bo mogoče očitati, da je orodje ali trobilo kogarkoli. Ne pričakujem pa od njega, da bo »nevtralen in objektiven«. Nevtralen in objektiven je lahko računalnik ali robot, ljudje (vsaj večina med nami) pa imamo svoja mnenja, prepričanja, čustva in strasti. Dragi bralci, to velja tudi za vašega novega »kolumnista«!