Medalje in počitnice na Bledu za klavce iz Kočevskega Roga

Britanci so začeli prebežnike, ki so se pred komunisti zatekli v Avstrijo (bilo jih je okoli 220.000), izročati 18. maja. V tem času se je Tito ves čas gibal med Zagrebom in Ljubljano. V svojih zloglasnih govorih v drugi polovici maja 1945 v Zagrebu in na sedanjem Kongresnem trgu v Ljubljani je množici dejal, da izdajalci ne bodo nikoli več gledali planin in cvetočih polj, med vrsticami je povedal, da bodo z vsemi dokončno obračunali. Takrat so vrnjene Slovence, Hrvate in Srbe že vozili v zbirna taborišča in tudi v Kočevje. To lokacijo je Titu priporočilo slovensko partijsko vodstvo, ki je skupaj s Titom po pričevanju Jureta 1. junija obiskal eno od morišč. S Titom naj bi takrat prišli Edvard Kardelj, Ivan Maček - Matija, Franc Leskošek – Luka, Aleksander Ranković, Peko Dapčević, Koča Popović in še nekateri drugi vidni funkcionarji. Bili so očitno zadovoljni, saj je kmalu prišel ukaz, da je treba likvidatorjem omogočiti 14-dnevne počitnice na Bledu. Za to je poskrbel Ivan Maček – Matija, šef slovenske Ozne, ki je imel pozdravni govor, podelil jim je tudi odlikovanja.

Po navedbah več prič, piše Božić v Hrvatskom slovu, so bili posebej pohvaljeni klavci »udarniki«, ki so likvidirali več kot 2.000 »hrvaških banditov«. Rekorder in nosilec »zlate kočevske medalje« je bil Ante Čepić, Hrvat iz Makarske, med vojno mitraljezec in član KPJ od leta 1944. Pobil naj bi 3.800 ljudi. Srebrno medaljo je za 3.000 pobitih dobil Ljubo Periša, Hrvat iz Šibenika, oficir Ozne in član KPJ od leta 1943. Po vojni se mu je zmešalo in je v Novem sadu s trofejno pištolo, s katero je pobijal tudi v Kočevskem rogu, umoril svojo družino. Za 2.200 pobitih je »bronasto kočevsko medaljo« dobil Ado Dragić, član KPJ od leta 1943, posebne pohvale za 2.000 ubitih pa sta dobila še Ivan Bokež (v resnici Nikola Marić iz Boke Kotorske) in komisarka Milja (v resnici Milka Planinc). »Druženje kočevskih klavcev ob Blejskem jezeru se je hitro spremenilo v večdnevno nebrzdano orgijo razvrata, primitivizma in atavizma. Svetovljansko prebivalstvo in zaposleni v tem prestižnem letovišču so bili zgroženi zaradi divjanja upravičencev do polmesečnega dopusta, ki ga je osebno zaukazal in odobril balkanski krvoločnež – maršal Tito,« piše Božić. Priče se Sime Dubajića ne spomnijo, jasno pa jim je pred očmi ostala razposajena komisarka Milja, ki je plesala po mizah blejskih kavarn in v les zabijala še vedno krvi ne dobro očiščeni nož.

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.