V medijih so se pa zmotne informacije sploh kar kopičile. Drugi dan sem v svojem prvem komentarju, ki pa ga razen spletne strani Reporterja sploh nihče ni v celoti objavil, opozoril le na prvi dve veliki zmoti (zdaj jih dodajam še osem): da je zadeva Patria zdaj samo vrnjena na začetek in da je spet vse odprto, in drugič, da je bila to politična (pristranska) in ne pravna (visoko strokovna) odločitev. S paradoksalno, "obrnjeno" zmoto pri tistih, ki so se odločitve ustavnih sodnikov veselili kot pravno pravilne, a jih je to potrdilo v njihovem fanatičnem prepričanju, da je bilo vse poprejšnje sojenje Janši montiran politični proces. Daleč od tega - iz odločbe ustavnega sodišča sledi prej nasprotno.
Tudi zato sem - nasproti nestrpnim zahtevam "zdaj pa vsi odstopite" - že tam zapisal: "Sposobnost akterjev za nadaljevanje njihovega dela v pravsodju presojajmo po njihovi pripravljenosti in sposobnosti napake spoznati in odpraviti - ne po tem, da so jih enkrat zagrešili." Zdaj so tožilec, predsednica okrajnega in predsednik vrhovnega sodišča že jasno pokazali, da te pripravljenosti in/ali sposobnosti pri njih treh žal ni. Kaj pa tisti njihovi kolegi (ne vsi - glej spodaj!) in večina laične javnosti, ki so jih doslej nekritično podpirali? Zadeva je seveda tudi globoko spolitizirana, strasti so razvnete - a bom kljub temu še enkrat poskusil ljudem dobre volje ponuditi v razmislek nekaj racionalnih argumentov nasproti naravnost neverjetnim trditvam (zlasti omenjenih treh), za katere upam, da so le zmotne, ne tudi namerno zavajajoče.
1. "Ustavno sodišče ni ugotovilo kršenja načela zakonitosti", "ni ugotovilo napak v odločitvah rednih sodišč ..."
Zakaj pa je potem vse tri sodbe soglasno razveljavilo? Odločba US, točka 45: "zaradi ugotovljene kršitve pravice iz prvega odstavka 28. člena Ustave", tj. načela zakonitosti!
2. " ... ampak so se očitno odločili za novo interpretacijo zahtevnih pravnih vprašanj in standardov", "nova doktrina US glede kršitve načela zakonitosti"
Odvetnik Boštjan Penko: "Zahteva po konkretizaciji ni nič novega, jo je pa v primeru Patria US izrazilo najbolj eksplicitno." Sodnik dr. Zlatan Dežman: "Odkar sem sodnik, je ta določba takšna. US ni sprejelo ničesar, kar bi spremenilo pravno prakso. Zato je razlaga, da zdaj korupcije ne bo več mogoče preganjati, zavajanje." Odločba US, točka 23: "mora opis kaznivega dejanja ... vsebovati vse znake kaznivega dejanja. Če kateri izmed njih v njem manjka, gre za kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu. Ustavno sodišče je to trditev doslej večkrat zapisalo." (Citirano 8 odločb od leta 1997 do 2008).
3. " ... postavili so tako visoke standarde, da bo to onemogočilo učinkovit boj proti korupciji"
Se znate proti korupciji boriti samo tako, da kršite zakon in ustavo? Če ne znate tega početi zakonito, kaj še iščete v pravosodju?
4. "US je spremenilo dokazne standarde"; "ali so lahko pri korupciji dokazni standardi za odtenek nižji ?"
Dokaznih standardov se pa ta odločba US sploh ne dotika! Da novinarji ne ločijo med dokaznimi standardi na eni ter standardi za zakonito sojenje (za subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanu pod pravilno razumljeno zakonsko normo), ni seveda nič čudnega - če tega ne loči sodnica, je pa to zelo hudo.
5. " ... so ustavni sodniki pogrešali konkreten dokaz, da je trojica v podkupovanje privolila - bili so zgolj posredni dokazi ..." (novinarski komentar)
Huda zmota. Niso manjkali dokazi, manjkalo je nekaj še bolj pomembnega: manjkala je konkretizacija enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja (da je obtoženec obljubo podkupnine res sprejel na zunaj zaznaven način)! To je tisto, kar sem že junija lani v Delu natančno opisal kot tisto "famozno luknjo" v obtožbi in v sodbi. To bi obtožba morala najprej sploh zatrjevati (trditveno breme!), potem šele bi pred sodiščem sploh smelo priti do poskusov dokazovanja te trditve! Toda dokazi bi bili potem - tudi pri korupciji! - lahko tudi samo posredni, kar so ustavni sodniki (vsaj za pravnike dovolj jasno, za laike žal ne!) povedali v 29. in 30. točki odločbe. Da preciziranje kraja, časa in "komunikacijskega načina" tu sploh ni bistveno, je pa v odločbi menda tudi za novinarje dovolj jasno povedano - če se jo le potrudijo pazljivo prebrati.
6. "... so ustavni sodniki nesporno ugotovili obstoj znakov kaznivih dejanj v tej kazenski zadevi, le da jih sodišča niso dovolj natančno opredelila"
Ta trditev predsednice okrajnega sodišča je jasen dokaz, da ona te, strokovno sicer res zelo zahtevne odločbe US ne razume. Olajševalna okoliščina zanjo: točka 37 v odločbi, na katero se sodnica pri tem sklicuje, je, če jo beremo izolirano od vseh drugih, res zelo nejasno napisana (kar je, domnevam,"kolateralna škoda" kompromisov pri iskanju za vse sprejemljive obrazložitve). Konča se takole: "Tako ne gre za položaj, ko bi zakonski znak umanjkal iz opisa kaznivega dejanja, temveč za vprašanje, ali je zakonski znak sprejem (obljube nagrade) konkretiziran." Toda pazite: ne "dovolj natančno", ampak sploh kakorkoli konkretiziran! A to je v tej točki zastavljeno šele kot vprašanje - odgovor sledi v nadaljnjih točkah. V 40. točki npr. takole: "Sodišče konkretizacije enega zakonskega znaka ne more nadomestiti s konkretizacijo drugih zakonskih znakov. Zato je treba že v izhodišču v tem pogledu opozoriti na ustavno nesprejemljiva stališča sodišč, da okoliščine v zvezi z drugimi zakonskimi znaki kažejo na to, da je pritožnik obljubo nagrade sprejel." Preprosteje povedano: ni bilo niti zatrjevano (in še manj dokazano), da je (in kako je) obtoženec obljubo nagrade sprejel. Brez te konkretizacije pa kaznivega dejanja (in zakonite obsodbe zanj) ni.
7. "US je odgovornost preložilo na druge", "se je izognilo vprašanju, ali je korupcija bila ali ne"
Kdor to trdi, s tem jasno pokaže, da odločbe sploh ni prebral. Če to trdi tožilec, pa s tem pokaže, da je ni razumel.
8. "Kdaj bo potekel zastaralni rok?"
Nepomembno. Že do avgusta je dovolj časa, da nova sodnica dvakrat (ali večkrat, če je treba) prebere odločbo US - in odloči v skladu z njo: zavrže obtožni predlog, ki ne omogoča zakonitega sojenja. Samo tega mora prej pazljivo prebrati - tistih famoznih 22.000 strani sodnega spisa, ki je leta dolgo tekel v prazno in na nezakoniti podlagi, lahko mirno pusti ob strani, kot ga je tudi ustavno sodišče. Ne nje ne njega ne plačujemo za nesmiselno izgubljanje časa, ampak za delo, ki ga je treba opraviti. In ustavno sodišče ga je.
Vsem tožilcem in sodnikom v tej zadevi verjamem, da so ravnali pošteno in z dobrimi nameni. Toda hoteti dobro in prav ni dovolj - treba je to tudi narediti. O tem je lepo, morda prelepo napisala sodnica Sovdatova v pritrdilnem ločenem mnenju: "Pri tem ne gre za to, da bi Ustavno sodišče poučevalo sodišča o abecedi teorije prava, ki daje orodja sodniškemu odločanju. Ta so v današnjem času po zaslugi temeljnih del akademika prof. dr. Pavčnika vsem dobro znana. Samo uporabljati jih je treba, če hočemo lege artis opraviti sodno delo."
Sodnica Sovdatova - iz obzirnosti - ni zapisala, da uporabljati abecedo teorije prava ni nekaj, kar je treba samo hoteti - to je treba tudi znati. Česa tu akterji v zadevi Patria niso znali, pa je vsem, ki znajo brati in prebrano razumeti, pojasnilo ustavno sodišče, ki je ob tem celo zmoglo preseči svoje notranje nazorske razlike. Kdor se je pripravljen vsaj zdaj naučiti tega, česar še ne zna, in tako tudi delati, naj v pravosodju ostane - drugi naj ga raje zapustijo.
Zapis Matevža Krivica sta danes objavila časopisa Delo in Večer