Politična kasta se zelo pogosto pojavlja na izjemno dobro plačanih vodilnih mestih državnih podjetij. Tam so plače posebno visoke, hkrati lahko »privilegiranci« računajo na visoke sejnine. Skratka računi se izplačajo. Zlasti ob ugotovitvi, da za negativno poslovanje tako in tako nihče ne odgovarja.
Vlada je v svojem varčevalnem programu sicer predvidela znižanje stroškov sejnin za vso javno upravo. Koliko bomo s tem prihranili, še ni znano, tudi finančno ministrstvo še ni objavilo napovedi. Gre sicer za dobrodošel ukrep, ki pa bi ga vlada lahko še bolj izostrila in natančneje opredelila. Prvič, ker govori samo o javni upravi, problemi s sejninami pa se zelo pogosto pojavljajo tudi v tistih podjetjih, ki jih posredno ali neposredno nadzira prav država.
Poglejmo nekaj primerov. Večer je junija lani poročal prav o nagradah, ki si jih delijo nadzorni sveti državnih in paradržavnih gospodarskih in bančnih subjektov. Skupščina NKBM je takrat sprejela sklep, po katerem naj bi predsednik njihovega nadzornega sveta dobil letno nagrado v višini 23.232 evrov bruto.
Nekoliko bolj skromni so bili pri Novi ljubljanski banki, pri kateri naj bi bil prvi med nadzorniki deležen »samo« 16.500 evrov bruto. Sejnine, potni stroški in podobni bonusi so pri tem izvzeti in jih je treba prišteti. Sejnine pa po priporočilu prejšnje vlade Boruta Pahorja z začetka lanskega leta ne smejo presegati 357 evrov bruto za predsednika nadzornega sveta in 275 evrov bruto za člana.
Vlada bi morala poskrbeti tudi za preprečevanje take potrate javnega denarja. Drži sicer, da je tudi delovanje državnih podjetij urejeno po zakonu o gospodarskih družbah in vlada vanj ne more neposredno posegati. V današnjih razmerah pa bi kljub temu bilo treba razmere z nagradami in plačili v državnih podjetjih urediti drugače.
Spet lahko navedemo številke. Nekdanji direktor NKBM Matjaž Kovačič je leta 2010 imel bruto plačo v višini 182 tisoč evrov. Lani je po seriji razkritih spornih poslov z nepremičninami po podjetju Konstruktor moral odstopiti: za sabo je za lansko leto pustil več slabitev v višini 145 milijonov evrov in izgubo za 53,6 milijona evrov.
Podobno je bilo tudi pri NLB. Na Jašovičev bančni račun se je leta 2010 steklo 166 tisočakov, leto 2011 pa je bilo, prav tako kot prejšnja leta, še vedno porazno. Izguba, ki jo je lani imela NLB, je znašala 233 milijonov evrov (239 milijonov, če v poštev vzamemo celotno skupino), oslabitev in rezervacij pa je bilo za 467 milijonov evrov (oz. 520, če upoštevamo celotno skupino).
122 tisočakov za ustvarjanje dolgov
Takih primerov, v katerih imajo vodilni menedžerji bajno visoke plače kljub temu, da njihovo državno podjetje tone v dolgovih, je še zelo veliko. Nazorno bomo predstavili še en primer, to je nesrečni Dars, ki je bolj ali manj zavestno v zadnjih dvajsetih letih pomagal napihovati nerealen balon največjih slovenskih gradbenih firm, začenši z SCT in Primorjem.
Predsednica uprave Darsa Mateja Duhovnik je leta 2010 za svoje delo prejela 122 tisočakov bruto. Dars pa medtem dosega rekordne zneske zadolževanja: konec lanskega leta je bilo za 2,9 milijarde evrov neporavnanih glavnic kreditov. Če k temu prištejemo še obresti, je skupni dolg Darsa približno 4,1 milijarde evrov. Letos bodo morali na družbi za avtoceste plačati obrok v višini 146 milijonov evrov, v naslednjih letih pa bo stanje samo še bol skrb zbujajoče.
Leta 2014 bo moral Dars iz postavke odplačevanja dolgov vrniti kreditodajalcem za skoraj 500 milijonov evrov velik obrok. Če bi vlada želela kaj privarčevati s sejninami zaposlenih v javni upravi, bi morala pošteno pogledati tudi v regulativo, ki določa plače za državne menedžerje z izgubo.
VEČ V TISKANI IZDAJI