Za primat v levem četverčku se dajeta Tanja Fajon in Marjan Šarec, tu pa tam se omenja naj-bolj levi Luka Mesec, morda pa se dela krivica nesojeni in osramočeni komisarki? Neki znan politični analitik se je takrat v pogovoru za Reporter malce uštel. »V njeni osebnosti ne vidim nič takega, zaradi česar bi lahko postala kaj več od fusnote v zgodovini slovenske krize.«
Tudi Bratuškova ne mara vonja solzivca na torkovih protestih, a se zdi vendarle manj žolčna od Šarca, Mesca in Fajonove. Tudi delu tako imenovanih mainstream medijev gredo vse manj na živce ljubljanski (deloma) nasilni protesti. Ko je policija pokazala zobe, so se nekolikanj premislili. Niso več problem ljudje, ki vdirajo na RTV Slovenije ali so »zašli« v prostore portala N1, ki organizirano nadlegujejo tiste, ki preverjajo pogoje PCT …
Gotovo represija ne bo zatrla upora, tudi v drugih držav s podobno prenizko precepljenostjo ne, kjer so zato primorani izvajati ukrep PCT. Strokovnjak za policijska pooblastila Miroslav Žaberl, ki mu nihče ne more reči, da je kak privrženec Hojsa in Janše, je dejal, da je bila poli-cija dobro pripravljena in učinkovita. Kadar javno zbiranje nima svoje lokacije, temveč je mobilno, se poveča možnost, da uporaba prisilnih sredstev zajame širši krog ljudi.
Važno je, da so se vsi levi progresivci in desni populisti oziroma nazadnjaki ter proticepilci brez ideološke barve znašli na istem mestu kot žrtev oblastne represije.
Zaradi uporabe solzivca nad mamicam z otroki v Tivoliju so mnogi ogorčeni, tudi tisti, ki so se cepili. Nenadoma ni več problem ceneni populizem »resničarja« Stevanovića, ki za svoje iluzorne politične namene izrablja gnev ljudi; niso težava navijaški huligani z granitnimi koc-kami. Važno je, da so se vsi levi progresivci in desni populisti oziroma nazadnjaki ter proticepilci brez ideološke barve znašli na istem mestu kot žrtev oblastne represije.
Zmeda je popolna, Stevanović je levičarjem ukradel šov, ugotavljajo eni, pošast, ki so jo ustvaril mainstream mediji, se je obrnila proti njim, pišejo na nasprotni strani. Levi establišment je v iskanju ponovitve scenarija iz leta 2012 razpihal vihar, ki lahko požre njih same, smo lahko brali. Nazadnje je še člane vlade zadel solzivec – toliko ga je bilo.
Prvi se je tega viharja solzivca in strasti ustrašil Matej Tonin in njegova Nova Slovenija. Šel bi na volitve, počakal bi le še na konec predsedovanja in oskrbel državo s proračunom. »Najprej strasti umirimo v vladni koaliciji,« je ponavljal in oči so se mu malce zasolzile. Niso bile le krokodilje solze.
Res, umirimo strasti. Cepljeni in necepljeni smo še vedno ena sama državna skupnost, je nedavno dejal Alojz Ihan. Ne zaupamo si, da lahko s skupno akcijo, kot je cepljenje, obrnemo svojo usodo.
