K polemiki okoli imenovanja Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča dodajam še nekaj svojih misli in kratek povzetek desjtev tega primera, ki jasno kaže na moralno stanje v naši vladi in v pravosodju.
Da na kratko povzamem dejstva okoli Masleše:
Ustavni sodnik Jan Zobec razkrije, da se je Masleša navduševal nad ubojem prebežnika, na jug. meji, ki ga je izvedla JLA in da je nasprotoval slov. osamosvojitvi ter poveličeval JLA. Masleša je zanikal navedbe Zobca in zatrdil, da sploh nič ne ve o verifikacijah umorov JLA. To trdi za javnost medtem, ko je svojim kolegom vrhovnim sodnikom že poprej priznal, da je opravil ogled kraja usmrtitve, a trdil, da je to storil, kot civilni preiskovalni sodnik. Zaradi tega zapleta mora nato tudi za javnost povedati zgodbo, ki jo je že prej povedal svojim kolegom na vrhovnem sodišču.
Vrhovna sodnica, žena od Jana Zobca je napisala pismo v katerem med drugim razkriva, kako je Masleša lagal, da je sodeloval pri verifikaciji umora prebežnika le, kot civilni sodnik.
To sodelovanje je, kot rečeno na občni seji Vrhovnega sodišča celo sam priznal ter se pri tem skliceval, da je to delal kot preiskovalni sodnik, čeprav v tej vlogi ni mogel biti, ker je šlo za pristojnost vojaškega represivnega ustroja, v katerem je Masleša sodeloval in se nad njim navduševal.
Iz pisma:
Ob tem se je zapletel tudi v protislovje, saj se je izgovarjal, da je samo podpisal zapisnik – kajti če bi v vlogi preiskovalnega sodnika (pa to kot sodnik sodišča splošne pristojnosti ni mogel biti), bi moral zapisnik tudi sestaviti – naloga preiskovalnega sodnika je namreč predvsem sestava zapisnika o ogledu. In še nekaj. Rekel je, da je žrtev umora ležala na italijanskem ozemlju. Kako je mogoče, da je ob dejstvu, da so pripadniki JLA umorili človeka v sosednji državi, o tem “samo podpisal zapisnik”. Če bi bil na prizorišču umorov res samo v vlogi preiskovalnega sodnika, bi moral o tem obstajati na Temeljnem sodišču v Kopru (sedaj Okrožnem sodišču v Kopru) spis o taki kazenski zadevi. Pa takega spisa seveda ni. Kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je svojim kolegom vrhovnim sodnikom na občni seji 17. 9. 2010 očitno govoril neresnico. Iz pojasnil, dobljenih na Inštitutu za novejšo zgodovino, izhaja, da je morala vsako tako smrt verificirati posebna ad hoc komisija, v kateri je bil sodnik (KOS), zdravnik in še en predstavnik oblasti (SDV).
Da se je Masleša res navduševal nad ubojem prebežnika je sedaj potrdil tudi vrhovni sodnik Rudi Štravs. Da je Masleša v resnici bil nasprotnik osamosvojitve in občudovalec JLA je potrdil tudi sedaj že upokojeni sodnik koprskega sodišča Janez Brank. Vse, kar je javnosti razkril Jan zobec je bilo torej potrjeno še od drugih oseb. Brank je tudi povedal, da je Masleša podpiral politični proces proti četverici.
Poleg teh dveh zadev, pri čemer je očitno, da je Masleša večkrat lagal, je tudi izrekel zadnjo smrtno obsodbo v Sloveniji. Smrtno obsodbo je izrekel osebi, ki je bila duševno bolna. Iz pisma:
Kandidat za predsednika Vrhovnega sodišča je izrekel smrtno kazen in s tem prišel v pravno zgodovino, saj je bila to zadnja izrečena smrtna obsodba v Sloveniji, za nameček še človeku, za katerega je bilo že v času sojenja ugotovljeno, da je bil bistveno zmanjšano prišteven, za kasneje pa se je celo izkazalo, da je bil ob storitvi dejanja zaradi duševne bolezni neprišteven.
Masleša je potreben za sedanjo vlado tranz. levice, ker utrjuje filototalitarne metode v sodstvu, npr. tajne obravnave. Masleša bo glede na svojo preteklost tudi gotovo uslužno potrjeval prisluškovanja in druge prikrite metode, ki jih uporablja SOVA, kajti to je v pristojnosti predsednika vrhovnega sodišča. Pomislite nekdo, ki ima takšen odnos do člov. pravic, ki je počel vse omenjene stvari in se sedaj izgovarja in laže glede njih, bo odločal o tako občutljivih temah.
To, da dobivajo najbolj vidni udbovci in nasprotniki osamosvojitve in demokratizacije vodilna mesta in nagrade, gotovo ni naključje, temveč je sistematična degradacija demokratičnih vrednot in uvajanje filototalitarnih praks.