Marko Čižman, duhovnik in kuhar: Jaz sem Marko, ona je Vendelina

Preden ste prišli v Podutik, ste bili nadškofijski tajnik. Kako ste postali župnik v Podutiku?

Dejansko je šlo za splet okoliščin. Ko sem bil nadškofijski tajnik, je župnik, ki je tedaj upravljal župnijo Ljubljana - Podutik, v septembru nepričakovano zbolel. Ker so pri nas menjave v avgustu, ni bilo nobenega duhovnika v rezervi. Nastala je velika zadrega, ki so jo nekaj časa reševali tako, da je vskočil enkrat eden, drugič drug duhovnik. Potem mi je nadškof Uran, čigar tajnik sem bil, rekel: »Kar tebe bom posodil, da boš pomagal takrat, ko bo potrebno.« V času moje pomoči si je župnik nekoliko opomogel. Ker je zaprosil za premestitev v manjšo župnijo, sem jaz ostal. Tako sem postal tukajšnji župnik.

Imate zanimivo izobrazbeno kombinacijo: ste šolani kuhar, diplomirani inženir živilske tehnologije in diplomirani teolog. Kako se je zgodilo, če se okorno izrazim, da je vera prevladala nad hrano?

Že od mladih nog sem rad kuhal. Zdi se mi, da večina otrok rada paca v kuhinji. Tako se je začelo tudi pri meni. V osnovni šoli sem zelo rad obiskoval uro gospodinjstva. Bilo je zanimivo in večkrat sem se javil za stvari, ki so bile malo posebne. Tako je bila kar logična odločitev, da sem odšel na gostinsko srednjo šolo. Najprej sem obiskoval triletni program. Ker sem videl, da mi kar gre, sem se odločil za štiriletnega. Po končani srednji šoli sem šel študirat. Živilska tehnologija je bila logično nadaljevanje. Ni mi bilo žal. Včasih me vprašajo, ali ni škoda, da sem pri tem študiju zapravil štiri ali pet let in sem šele nato postal duhovnik. Povem jim, da ni tako. Na fakulteti dobiš širino, spoznaš ljudi in pridobiš novo znanje. Vse to te gradi tudi kot človeka. Nekje na sredini fakultete, pravzaprav že prej, se je pojavil Božji klic, naj grem za duhovnika. Tega klica sem se najprej kar ustrašil.

Več v tiskani izdaji in v Trafiki za tablične računalnike.