Marko Brecelj, kantavtor, performer in aktivist, je pred kratkim za dober teden okupiral Cankarjev dom v Ljubljani. Ta očitno majhen dogodek za Breclja in velik za Cankarjev dom naj bi bil po nekaterih interpretacijah celo velik dogodek za slovensko kulturo.
Filozof Slavoj Žižek je pred nekaj leti v enem od intervjujev dejal, da bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo. Čeprav je bila izjava naravnost žaljiva, je zanimivo to, da v Sloveniji ni vzbudila večjega zgražanja. Morda tudi zato ne, ker so največji navdušenci nad Žižkovo filozofijo pogosto tudi sami največji nasprotniki t. i. elitne umetnosti, kakršno v očeh splošne javnosti med drugim pomeni prav Cankarjev dom. Nekaj elitnega prizvoka je ta hram kulture nedvomno izgubil tudi ob letošnjem 8. februarju, ko je pobesnela skupina kulturnikov v preddverju vse prej kot kulturno protestirala zaradi ukinitve samostojnega ministrstva za kulturo.
Nedavno pa je Cankarjev dom z gostovanjem Marka Breclja s sedemdnevnim projektom Brecljevanje nedvomno dokazal, da lahko svoj elitni hrbet še bolj upogne in se tako še bolj približa umetniški alter sceni, ki je običajno potisnjena bolj na margino. Postaja s tem tudi siceršnje delovanje Cankarjevega doma vse bližje Metelkovi?
»Infeciranje« Cankarja
Brecljevanje pa nikakor ni prvo, pač pa že četrto gostovanje Marka Breclja v Cankarjevem domu. Kot je zapisal ob svojem predzadnjem nastopu v Klubu CD leta 2010, ga je prvič in drugič tja v osemdesetih povabil sponzor Jani Kovačič. Svoj tretji nastop v Cankarjevem domu pa je še posebej argumentiral: »Prihajam zato, ker bom dobro plačan in da svojemu spoštovalstvu zaigramzapojem na prestižnem nacionalnem kulturnem prizorišču, kjer pomota ne bo več mogoča. Sem namreč prestižen yugo-slovenski kantavtor. Potem lahko umrem. Morebitno naslednje povabilo Cankarjevega doma leta 2029 bom namreč morebiti živ brez dvoma zavrnil.«
Naslednjega povabila Brecelj seveda ni zavrnil, in tako si je tokrat na terasi Kluba CD za teden dni postavil celo šotor, v katerem je bival ves čas Brecljevanja oziroma, kot se je izrazil, »infeciranja« Cankarjevega doma.
V sedemdnevnem dogajanju se je tako zvrstilo nekaj pretežno ideoloških pogovorov, videoprojekcij, koncerta in razstava v Mali galeriji s pomenljivim naslovom Resničnostna razstava Middle Brother. Poleg dveh fičkov so na razstavi bodle v oči tudi fotografije palm, ki so Breclju, odkar se mu je »zameril« koprski župan, še posebno (ne)simpatične. Posebnost razstave je tudi ta, da je njeno dogajanje brez kakšnih posebnih opozoril snemano s kamerami, posnetki pa ažurno objavljani na spletni strani dodogovor.org. Čeprav je Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, še pred začetkom Brecljevanja dejal, da je to velik dogodek za ustanovo, še večji pa za slovensko kulturo, govor pa je bil tudi o neverjetni ambicioznosti projekta, se Brecljeva razstava niti vsem zaposlenim v Cankarjevem domu ni zdela najbolj posrečena.
Svoje so si zagotovo mislili tudi naključni obiskovalci, ki so pred Cankarjevim domom naleteli na kartonasto podobo župana Kopra Borisa Popoviča in nakupovalnega oslička. Marsikomu je hitro postalo jasno, da je ta projekt morda bolj kot zahteven, in sicer z Brecljem v glavni vlogi, predvsem zelo nepredvidljiv. Menjavanja vlog med performerjem, provokatorjem in mehkim teroristom, ki mu ni tuje ne ugrabljanje ameriških marincev ne utišanje cerkvenih zvonov, včasih očitno niti on ne more predvideti, brez besed pa pogosto ostanejo tudi njegovi sogovorniki. Še posebno če jim, kot v pogovoru z Mihom Šaleharjem v oddaji Aritmija na TV Slovenija, v eter izjavijo, da je Brecljevanje postaja v odhajanju. »Potem ko bom na onkološkem, ne bom imel časa za ljudi. Me bodo drogirali.«
VEČ V TISKANI IZDAJI