Te dni je prav mučno gledati skrajno neoperativnost in nerodnost vlade pri reševanju hudih težav največjih žrtev poplav. Ko po skoraj dveh mesecih od uničujočih poplav predsednik vlade najbolj prizadetim - ki se bojijo skorajšnje zime in ne vedo, kako naj se lotijo obnove, ker tudi vlada še ne ve prav dobro- kot dobro vest sporoči, da bodo tehnične pisarne začele delati kmalu, človeka zgrabi sveta jeza, žalost, razočaranje.
Kmalu??!! Tehnične pisarne, ki naj bi nudile pomoč prizadetim, županom, izvajalcem...bi morale že tedne delati, po potrebi tudi 24 ur na dan. Enako vse druge ustanove, od pristojnih predstavnikov v obnovo vključenih ministrstev, pristojnih zavodov...
Hudo je gledati vse bolj obupane Korošce, Savinjčane in druge prizadete in njihove županje in župane, ki bi radi čimprej dobili obljubljen denar in vse, kar je mogoče, naredili še v času naklonjenega vremena, pa čim več do zime... pa ne morejo. In to ob tem, da so svoje delo ob in takoj po poplavah odlično opravili gasilci in Civilna zaščita, in da je Vlada postavila na pomembna mesta nekaj dokazano kompetentnih in izkušenih ljudi, kot sta npr. Boštjan Šefic in Marjan Pipenbaher. Zakaj torej taka polomija?
Očitno vlada nima jasnega cilja in slabo deluje organizacija. Šefic, Pipenbaher in drugi pristojni lahko svoje delo dobro opravljajo in maksimalno hitro opravijo, če vlada ve, kaj hoče, če imajo polno podporo pri nadrejenih in polna pooblastila za vse potrebne ukrepe pri podrejenih, in če je denar. Stvari, ki veljajo že tisočletja, in ki jih pozna vsak uspešen župan, da ne rečem predsednik krajevne skupnosti. Pa kljub temu to v Sloveniji vsaj v tem primeru ne deluje.
Danes jih je verjetno malo, ne glede na politično opredelitev, ki se ne bi strinjali, da bi se tega projekta Janševa vlada lotila mnogo bolje, še posebno bolj učinkovito.
Slovensko zdravstvo je podoben primer. Vsi smo se navadili poslušati in začeli verjeti, da gre za tako večplastnost in kompleksnost problematike, kot bi šlo za postavitev bodočega zdravstvenega sistema na Marsu, kamor bomo menda šli, ko se na Zemlji ne bo dalo več živeti. V bistvu pa gre za to, da je treba organizirati zdravnike in drugo zdravstveno osebje, da bodo zdravili paciente, in nabaviti potreben material. Ob tem, da je denarja v zdravstvu več kot dovolj (vir: Denarja je v zdravstvu preveč).
Imamo dovolj tujih primerov dobrih praks, ki si jih odločevalci na različnih ravneh celo hodijo ogledovati in k nam vabijo njihove predstavnike. Potem pa se reče, da bomo to dobro prakso uvedli tudi v Sloveniji, upoštevaje slovenske specifičnosti. In kaj so slovenske specifičnosti? Da privilegirani nabavniki pri poslovanju z državo na povprečno evropsko ceno nekega artikla ali usluge prebijejo še 50, 100 ali več odstotkov ekstra profita zase in za svoje lobiste vseh barv. To pa seveda ni več dobra tuja praksa ampak slaba domača praksa.
Kako postaviti optimalno organizacijo z najvišjimi standardi kakovosti, sta odlično in celovito v treh prispevkih v Delu predstavila dr. Tomaž Schara in Miro Germ. Kako pa zagotoviti kakovostni material, zdravila, zdravstvene pripomočke po čim nižji ceni?
Vsi ključni politiki in drugi odločevalci, ki prijateljujejo ali so drugače povezani s privilegiranimi dobavitelji v zdravstvu, z gradbinci in drugimi največjimi koristniki okoli 8 mrd € velikih javnih naročil morajo sporočiti svojim "prijateljem", da se bo odslej delalo pošteno, v korist Slovenije in vseh njenih davkoplačevalcev.
Vsem zainteresiranim dobaviteljem je treba zagotoviti enake možnosti na razpisih, pa bodo cene hitro na nivoju najugodnejših evropskih cen, doslej privilegiranim dobaviteljem bo pa odletelo nekaj ničel s številk o letnem prometu z državo. Enako velja za investicije v zdravstvu in drugod. Kako priti do tega?
Vsi ključni politiki in drugi odločevalci, ki prijateljujejo ali so drugače povezani s privilegiranimi dobavitelji v zdravstvu, z gradbinci in drugimi največjimi koristniki okoli 8 mrd € velikih javnih naročil morajo sporočiti svojim "prijateljem", da se bo odslej delalo pošteno, v korist Slovenije in vseh njenih davkoplačevalcev.
Ker tega zagotovo ne bodo naredili, je treba malo dopolniti nekaj zakonov in posledično nato dosledno odrezati privilegirance z državnih jasli. Kdo in kdaj bo to naredil? Večinski poslanci Državnega zbora, črni, rdeči, pikčasti... in njihova vlada, ko(če) jih bodo volivci kdaj take izvolili v parlament. Sicer pa nihče. Nikoli!
Danes se vsi sprašujejo, kdo bo novi zdravstveni minister. Če ne bo to organizacijsko sposoben, pogumen človek, ki iskreno hoče dobro Sloveniji in zato hoče zdravstvenim delavcem in pacientom narediti dobro delujoč sistem, in če nima polnega zaupanja od zgoraj, polnih pooblastil za postavljanje ekip navzdol in jamstva, da bosta vlada in parlamentarna večina v treh mesecih sprejela nujno potrebne zakonske spremembe, ki jih bo predlagal, potem je vseeno, kdo.
Če pa bodo ti pogoji izpolnjeni, tudi skoraj vseeno, kdo. Če ne najdejo drugega, v skrajnem primeru začasno tudi jaz, kmetijski inženir. Zastonj, le za potne stroške, čeprav je denarja ob gospodarnem delovanju v zdravstvu več kot dovolj.
Urejen zdravstveni sistem in vsi drugi sistemi so pravica davkoplačevalcev, ki pa se je velika večina slovenskih davkoplačevalcev (še)ne zaveda. Ne zavedajo se tudi, da odgovornost za ta milijardna ropanja njih-davkoplačevalcev- nosijo vse politične stranke-ne enako, pa vendar-ker nobena prekinitve takega stanja odločno ne zahteva v parlamentu, in/ali v vladi.
Ker člani strank tega ne zahtevajo od svojih vodstev-in so s tem soodgovorni za stanje - vodstvo nobene stranke ne gre v brezkompromisni boj za preprečitev tega ropanja.
Edini poskus popolnega preloma z izsesavanjem Slovenije in njenih ljudi od osamosvojitve do danes je bil program SLS in Civilne iniciative za Slovenijo leta 1996, ki pa ga takrat niso podprle niti LDS in SD v vladi niti SDS in SKD v opoziciji, končal pa se je s popolnim medijskim linčem nosilcev in grožnjami z likvidacijo le teh.
Eden od dokazov za to trditev je tudi dejstvo, da več tisoč ljudi že nekaj dni sodeluje ali spremlja polemiko na TW na isto temo, kjer sodelujem tudi sam, pa se še ni oglasil niti en predstavnik-poznavalec katerekoli stranke, ki bi za svojo stranko trdil, da za njegovo stranko to ne drži. Tako pridemo tudi do utemeljenosti trditve, da imajo, če le obstajajo vsaj v temelju poštene volitve, ljudje tako oblast in tako državo, kot si jo zaslužijo. Kajti, nisi odgovoren le za to, kar narediš narobe, enako si odgovoren tudi za to, česar ne narediš, pa bi lahko in moral.
"Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati", so godrnjal nekateri učenci, in mnogi so odšli.(Jn 6, 60-69)
Tu ne gre samo za denar. Gre tudi za žaljiv odnos do ljudi, ki se preživljajo, pogosto zelo težko, s poštenim sedanjim ali minulim delom. Gre za nesprejemljiv in zavržen način funkcioniranja države, s kakršnim bi propadlo vsako podjetje, vsaka obrtna dejavnost, vsaka kmetija - vsi, ki z davki polnijo proračun države, da ga njeni upravljalci potem v nemajhnem delu tako neodgovorno trošijo.
Tu ne gre samo za denar. Gre tudi za žaljiv odnos do ljudi, ki se preživljajo, pogosto zelo težko, s poštenim sedanjim ali minulim delom. Gre za nesprejemljiv in zavržen način funkcioniranja države, s kakršnim bi propadlo vsako podjetje, vsaka obrtna dejavnost, vsaka kmetija - vsi, ki z davki polnijo proračun države, da ga njeni upravljalci potem v nemajhnem delu tako neodgovorno trošijo.
Ko smo se odločili za plebiscit, množično šli glasovat ter z veliko večino rekli DA za samostojno in neodvisno Slovenijo, so za mnoge sanje postale resničnost. Za kratko tudi zame, čeprav sem bil daleč najmlajši v vodstvu Demosa, v mladih letih pa praviloma sanjaš še kaj drugega kot o svoji državi.
Ker pa so bili naši začetki z ustanavljanjem Zveze slovenske kmečke mladine 29. februarja 1988 v Žalcu in Slovenske kmečke zveze 12.maja istega leta v Ljubljani napolnjeni s toliko entuziazma, mladostne zagnanosti in optimizma, da bomo naredili uspešno in pravično državo in družbo, je bila streznitev že z dogajanjem znotraj Demosa precej trd pristanek. O poskusih nadvlade posameznikov, ki so verjeli vase precej bolj kot so vanje verjeli volivci na volitvah 1990 bom pisal kdaj drugič.
Za potrebe današnje teme je pomembneje osvetliti dogajanje v Demosu ob pobudi za lustracijo s ciljem, da bi nosilce komunistične oblasti(vsaj začasno) umaknili z mest odločanja in tako poleg osamosvojitve omogočili tudi resnično tranzicijo iz komunistične v demokratično državno ureditev, z vsemi dobro delujočimi nujno potrebnimi sistemi in ustanovami. Kako se je stvar končala, je bolj ali manj znano.
Lustracijo smo podprli v SKZ (SLS), SKD in LS (Grosovi liberalci). Ostali so bili aktivno ali pasivno proti. Tema pa je bila dokončno umaknjena potem, ko je dr. France Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega DZ RS(takrat še skupščine), izvoljen na listi SDZ, povedal znameniti stavek: "Lustracija bo samo preko mojega trupla". Podprl ga je vodja Demosa in predsednik SDSS dr. Jože Pučnik in z možnostjo za izvedbo lustracije je bilo konec.
Sam nisem med tistimi, ki menijo, da bi lustracija rešila vse probleme. Gotovo pa bi predstavljala veliko pomoč tistim, ki smo si dejansko prizadevali za prelom ne le s komunizmom, pač pa še posebno z udbomafijskimi metodami, ki so in še vedno onemogočajo, da bi Slovenija zadihala s polnimi pljuči in zaživela v polnosti kot gospodarsko uspešna država in socialno pravična družba. Dr. Bučar in dr. Pučnik sta bila seveda bivša komunista in znana oporečnika, takih je bilo v vodstvu Demosa večina (dr. Pučnik je bil zaradi svojih stališč tudi obsojen).
Ne verjamem, da so se bali, da bi lustracija odnesla tudi njih, saj kolikor vem, velika večina njih v nekdanjem režimu ni imela nekih pomembnih funkcij, po drugi strani pa je bilo tudi njim, poznavalcem partije kot komunistom in kasneje kot oporečnikom jasno, da bi bila lustracija zelo pozitivna za postavitev zdravih temeljev za razvoj Slovenije.
Pa so lustracijo kljub temu -in čeprav ne dvomim v njihov sicer dober namen za Slovenijo- preprečili in s tem začetku uspešne poti samostojne Slovenije namesto pospeška vrgli precej peska v kolesje. Precejšnja škoda, a gotovo manjša kot nepodpora vseh strank programu SLS in CIS iz leta 1996.
Zelo poučen je primer mesta Nogales, ki ga na meji med Mehiko in ZDA deli reka Rio Grande. V knjigi "Zakaj narodi propadajo" svetovno znana ekonomista Daron Acemoglu in James A. Robinson na podlagi teoretskih znanj s področij ekonomije, politike in sociologije ter s pomočjo analize zgodovinskih dejstev, ki segajo od časov rimskega imperija vse do današnjih dni, utemeljita svojo teorijo politične ekonomije, s katero osvetlita ključne vidike za učinkovit gospodarski razvoj narodov in držav oziroma razloge za njihovo zaostajanje.
Predstavita nam omenjen primer mesta Nogales, ki leži na meji med Združenimi državami Amerike in Mehiko. Del mesta, ki spada v Mehiko, se kljub identičnim naravnim pogojem sooča z veliko večjo stopnjo kriminala, revščine in bolezni, kot tisti del mesta, ki leži v ameriški Arizoni. Zakaj je tako? Slovenski bralec se bo ob tem zagotovo vprašal, ali veljajo podobni razlogi tudi za razlike med slovensko in avstrijsko Koroško?
S primeri z vsega sveta, ki sta jih zbrala v več kot petnajstih letih raziskav, nam avtorja pokažeta, kako lahko v krajih, ki imajo enako etnično in kulturno ozadje ter enako geografsko lego in podnebje, pride do tako velikih razlik v gospodarskem in političnem razvoju.
Zakaj narodi propadajo nam na primerih dobro oziroma slabo delujočih držav pokaže, da poglavitni razlog za njihovo gospodarsko uspešnost (ali neuspešnost) leži v njihovih političnih in ekonomskih institucijah. Avtorja ločujeta med ekstraktivnimi (izčrpavajočimi) institucijami, s pomočjo katerih elite izčrpavajo preostalo prebivalstvo in posamezno nacionalno gospodarstvo, in inkluzivnimi (vključujočimi) institucijami, ki spodbujajo gospodarski napredek in blaginjo.
S tem pa tudi pojasnjujeta, zakaj nekateri narodi in države zavračajo razvoj in propadajo, v drugih pa se življenjski standard in blagostanje večine prebivalcev povečujeta. Priznana ekonomista Acemoglu in Robinson tudi pokažeta, kako usmerjati narod, da bo država gospodarsko uspešnejša. Pri tem dokazujeta, da so za dobro delujočo državo nujne take ekonomske in politične institucije, ki spodbujajo ekonomsko ekspanzijo in inovacije ter omogočajo bolj enakomerno porazdeljeno premoženje.(vir: Knjigarna Bukla)
Slovenija je zato trenutno kot Pogačar ali Roglič, če bi morala kolesariti s pretežkim kolesom, kot Dončič, če bi moral igrati z enim prekritim očesom, kot Oblak ali Šeško, če bi morala igrati s peskom v kopačkah, kot Garmbretova, Križnarjeva, če bi morali plezati in skakati z 20 kilogramskim nahrbtnikom, kot Debevec, če bi moral streljati z zvito puško, kot Savšek, če bi moral veslati z nalomljenim veslom; kot Boskarol ali Akrapovič, če bi morala kupovati repromaterial po 50 odstotkov višji ceni od konkurence...
Enaka bi bila imena, enak talent in genetsko osnovo bi imeli, ista bi bila konkurenca...,a ne bi bili uspešni. Nemogoče, da bi bili uspešni. In vsi, ki bi to opazovali, bi videli, zakaj niso več uspešni.
Zanimivo, skoraj neverjetno pa je, da večina ljudi očitno ne vidi, zakaj Slovenija na mnogih področjih ni uspešna, zakaj ne more izkoristiti svojega velikega potencijala. Ne vidijo ali pa ne vidijo prav.
"Mišljenje, ki nas je pripeljalo do tja, kjer smo, ni mišljenje, ki nas bo pripeljalo tja, kamor hočemo iti"(Albert Einstein)
Marjan Podobnik je nekdanji podpredsednik vlade RS in nekdanji predsednik Slovenske ljudske stranke
