Manca Košir: Najboljši fukači so Črnogorci in Dalmatinci

Ob razkritju, da je Mitja Meršol, poslanec Pozitivne Slovenije, med novinarsko kariero delal za tajno politično policijo SDV in ovajal novinarske kolege in prijatelje, smo razkrili tudi sporni način, kako je prišel do diplome.

V mladosti je imel očitno preveč dela z ovajanjem, da bi diplomiral, saj ga je SDV med drugim angažirala za vohunjenje ob delu v slovenski sekciji britanskega BBC v Londonu. Za diplomiranje si je vzel trideset let časa, od študijskega leta 1967/68, ko se je vpisal v prvi letnik FDV (tedaj še Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo), do leta 1996/1997, ko je končal četrti letnik in končno tudi diplomiral. Pravzaprav mu je glede na znana dejstva tako diplomo kot manjkajoče izpite za četrti letnik in kopico diferencialnih izpitov za prej kar podarila njegova mentorica dr. Manca Košir.

Eden od univerzitetnih profesorjev nas je glede upokojene profesorice dr. Koširjeve opozoril, da ni sporna zgolj njena podarjena diploma Meršolu, pač pa tudi njeno znanstveno delo. Tako ima nekdanja predstojnica katedre za novinarstvo v svoji karieri po podatkih iz baze COBISS objavljenih le 16 izvirnih znanstvenih člankov in eno samostojno monografijo, dolgo 88 strani z naslovom Kultura kot pot k svobodi (po sledi Marxove misli), objavljeno leta 1983 pri založbi Komunist.

Naš vir pravi, da je 16 člankov povprečje, nekateri akademiki jim imajo res manj, nekateri pa tudi po desetkrat več. Še slabše se Koširjeva odreže po bazi SICRIS, kjer je navedeno, da je imela v karieri zgolj en pravi citat v eni od uglednih referenčnih publikacij. Glede na število znanstvenih člankov v ustrezno indeksiranih revijah so jo ocenili z oceno 1,91, kar je skromno. Očitno se ni angažirala kot raziskovalka, ugotavlja vir.

Dr. Koširjeva ima o svojem znanstvenem opusu povsem drugačno predstavo. Pravi, da njeno delo tako sodi človek, ki najbrž ni deloval pionirsko, kar je bila njena znanstvena in družbeno angažirana pot. »Referenc kolikor hočete!« je navdušena, toda, nadaljuje, v državah bivše Jugoslavije, kar danes očitno ne pomeni nič. Marsikje še danes uporabljajo njen prvi novinarski teoretski tekst, preveden v srbščino, ki ga je izdal Institut za novinarstvo, Intervju u savremenoj slovenačkoj štampi. Uporabljajo tudi njen učbenik Nastavki za teorijo novinarskih vrst iz leta 1988, zaradi katerega so se nekateri celo priučili slovenščine. Poudarja, da je ta pionirska monografija citirana mnogokrat, na njej temelji tudi nekaj doktoratov v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. O monografiji je pisal mednarodno uveljavljeni prof. dr. Vladimir Biti v svoji knjigi Pripitomljavanje drugoga (Udomačevanje drugega), v kateri je od Slovencev obravnaval le dva znanstvenika: Slavoja Žižka in Manco Košir.

Pionirsko je tudi njeno delo Vzgoja za medije, ledino je orala pri novinarski etiki. Zaradi pionirskega delovanja so jo povabili med ustanovne člane uredništva znanstvenega časopisa Medijska istraživanja v Zagrebu, kjer je menda uredila samostojno številko o novinarski etiki. Po velikih mukah je, pravi, na FDV uvedla predmete s področja novinarskega diskurza (med drugim Preiskovalno novinarstvo, Vzgojo za medije in Novinarsko etiko), kar velja za evidenten dokaz poznavanja stroke in znanstvenega diskurza.

Koširjeva mnoge ni navdušila le s svojo znanostjo, ampak tudi s pionirstvom na drugih področjih. Tako je legendaren njen intervju v reviji Erotika v osemdesetih letih, kjer je povedala: »Najbolji ševci su Crnogorci i Dalmatinci, a za Slovence garantiram, da to nisu.« (Najboljši fukači so Črnogorci in Dalmatinci, za Slovence pa vam zagotavljam, da to niso). Na svoji spletni strani ima zanimiv citat ameriškega filmskega režiserja, scenarista in novinarja Johna Waltersa: »Knjige morajo znova postati privlačne. Če vas nekdo pelje k sebi domov in ugotovite, da nima knjig, ne fukajte z njim.« Doktorica ima menda doma zelo veliko knjig, to pa še ne pomeni, da je v skladu s tem promiskuitetna.