Screenshot_2 Svet24.si

Umrl je Božidar Lapaine, hrvaški oblikovalec ...

spanje, raziskava Svet24.si

Sanje pod nadzorom

1663812312-036mv Necenzurirano

Kakšna stavka? Največja zasebna klinika podira ...

kucan drnovsek bobo Reporter.si

Kučanova huda napaka: Drnovška je imel za ...

slovenija odbojka najdic planinsec af Ekipa24.si

Kaj se dogaja v slovenski reprezentanci?! Novi ...

Ena zadnjih fotografij kralja Karla III., na njegovem obrazu je videti žalost in trpljenje Odkrito.si

Razpad monarhije? Veriga sramotnih neresnic

novak djokovic Ekipa24.si

Je zaradi tega počilo med Đokovićem in ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Manca Izmajlova: Brez umetnosti nismo ljudje

Deli na:

Manca Izmajlova je pevka velikih razsežnosti. Publika je vzljubila njen medeni glas, z njenih koncertov ljudje odhajajo polni močnih občutkov in topline, ki jo Manca na odru nenehno predaja. Njen repertoar je obsežen, zaobjema pesmi mnogih žanrov – prav tako kot njena glasbena pot. Svoje življenje je zapisala glasbi že kot mlado dekle. Vedno jo je privlačila liričnost, lepe melodije, romantika, zato ni nenavadno, da se je odločila za študij muzikala v Londonu. Do danes ostaja edina Slovenka s to diplomo. Pred nekaj tedni je posnela otroške uspavanke, v katerih se čuti njena vloga mlade mamice.

Manca Izmajlova je pevka velikih razsežnosti. Publika je vzljubila njen medeni glas, z njenih koncertov ljudje odhajajo polni močnih občutkov in topline, ki jo Manca na odru nenehno predaja. Njen repertoar je obsežen, zaobjema pesmi mnogih žanrov prav tako kot njena glasbena pot. Svoje življenje je zapisala glasbi že kot mlado dekle. Vedno jo je privlačila liričnost, lepe melodije, romantika, zato ni nenavadno, da se je odločila za študij muzikala v Londonu. Do danes ostaja edina Slovenka s to diplomo. Pred nekaj tedni je posnela otroške uspavanke, v katerih se čuti njena vloga mlade mamice.

Za svetovni vrh raziskovalcev v potresnem inženirstvu na Blejskem gradu ste izvedli  koncert, ki je pomenil kolaž slovenskih pesmi s platinaste plošče Slovensko srce. Je bilo peti možganskim trustom kaj drugače?

Ko pojem slovenske pesmi tujcem, vsako posebej prej dobro predstavim.  Prav s to mislijo je bil narejen album Slovensko srce – predstaviti bisere slovenske glasbe iz vseh obdobij na tak način, da jih ne dojemajo le kot nekakšno »etno eksotiko«, ampak da jim veličastna orkestrska priredba tako približa našo glasbo, da jo kljub nepoznavanju jezika in kulture začutijo. Tudi tokrat je potrditev tu. Možganski trusti pa so do umetnosti še bolj dovzetni.

Navdušili ste tako Japonce kot Američane. Njim je menda še posebej všeč vaše izvajanje slovenske melodije v stilu crossover?

Seveda, saj ta žanr izvira iz filmske glasbe. Amerika je iz evropske operete naredila muzikal, iz evropske klasične glasbe pa nenehno črpa teme za hollywoodske filme.  Tudi stil petja crossover je med muzikalom in opero.

Lahko za laično javnost še malo pojasnite ta pojem?

Najlaže bi bilo, da jih povabim na svoj koncert. No, po definiciji still crossover mešanje stilov. Najbolj uveljavljen je med opernim in popularnim. Vzameš najboljše iz obeh svetov in dobiš crossover. Pesmi so lahko po izvoru popolnoma različne, združuje jih zelo bogata simfonična spremljava, petje pa je med opernim in mikrofonskim (veličastno, a hkrati intimno). Edina v Sloveniji imam diplomo iz muzikala (London), poleg tega pa za seboj tudi operni študij v Moskvi. Zato mi je ta žanr izjemno blizu. Z možem orjeva ledino, album Slovanska duša sva posnela leta 2006. To je prvi in hkrati edini projekt v stilu crossoverja s slovanskim repertoarjem na svetu!

Tretjina udeležencev na Bledu je prišla z univerz, ki so med prvimi desetimi na šanghajski lestvici. Ste imeli priložnost govoriti s katerim od teh eminentnih ljudi?

Spoznala sem nekaj zelo prijaznih ljudi. Največji ljudje so ponavadi zelo preprosti.  Zelo spoštujem znanstvenike, ki  so poleg umetnikov zagotovo gonilo vsakega naroda. Tudi na podobnih koncertih na tujem prav oni pristopijo med prvimi. Sploh pa to veseli mojega moža, ki je velik ljubitelj znanstvenih in filozofskih tem.

Znani, pomembni ljudje iz sveta politike, gospodarstva in estrade se pogosto znajdejo med vašim občinstvom. V svoji karieri ste nastopali po vsem svetu, za seboj ima več kot 500 glasbenih nastopov in koncertov. Se še spominjate prvega?

Prvič sem pela na odru pri šestnajstih letih, na prireditvi Prvi glas Gorenjske. Dobila sem drugo nagrado s pesmijo Memory iz Cats, na odru pa sem se tresla kot šiba na vodi. Takrat sem tudi ugotovila, da je to moja pot.

Odkrito mi povejte, ali opažate zdaj, ko ste mednarodno poznana umetnica, drugačen odnos organizatorjev do vas? Bolj resen, spoštljiv…

Ta odnos je vedno prisoten v tujini. V Sloveniji še vedno dostikrat vse mečejo v isti koš (pomen enakosti in enakopravnosti).  Žal je to zelo širok problem Slovencev. Velikokrat se je treba spopadati z neprofesionalnostjo in z odnosom »kaj pa si ta misli, da je«.  Moja edina želja pa je zmeraj zagotoviti najboljše okoliščine za izvedbo koncerta, saj le tako lahko publika dobi vse od mene. Zaradi nje sem na odru! Na srečo imam ljudi, ki se dogovarjajo zame. Najbolj kulturni in srčni ljudje so velikokrat direktorji manjših  kulturnih domov, ki jih je po Sloveniji zelo veliko. Z majhnimi sredstvi delajo čudeže, se borijo, imajo abonmaje in festivale,  a vse samo zato, da bi svojim občanom dali čim boljšo kulturno ponudbo. To so pravi nosilci slovenske kulture.

Odpotujva v vaše otroštvo. Verjetno je bila mama tista, ki vam je bolj pomaga na glasbeni ustvarjalni poti? Ali se motim?

Moja mama je res velika ljubiteljica klasične glasbe. Ime ji je Mimi Urbanc in je sicer lastnica trgovine z bio izdelki.

Ljubezen in talent sta vas pripeljali do študija muzikala v Londonu. Kakšni so spomini na tista leta?

Veliko trdega dela, visoke zahteve učiteljev, ki sem jim bila v začetku težko kos, na koncu pa popolnoma. Študij je bil zelo celovit, zaobjemal je vse vidike nastopanja, zelo veliko sem se naučila. Predavali so nam izjemni ljudje, na primer Kevin Spacey. Naučila sem se tudi discipline, profesionalnosti in tega, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše. Znanje od tam dajem prav v vse, kar sem počela kasneje. Pa še angleške dialekte poznam, ha, ha.

Ste tam sklenili kakšno trajno prijateljstvo?

Precej in še vedno vzdržujemo stike. Poznam precej vodilnih ljudi iz londonskega West Enda danes, pa ne samo nastopajočih, tudi producentov, režiserjev, glasbenih direktorjev itd. Po njih in po zvezah iz Moskve lahko pridem skoraj do vsake zvezde na svetu.

Če se ne motim, ste za ta študij dobili tudi štipendijo. Študij v tujini verjetno ni mačji kašelj, kar se financ tiče, kajne?

Imela sem štipendijo Rotary kluba Bled in ministrstva za kulturo. Vendar ni bilo dovolj, čez vikende sem delala v trgovini z oblačili, poleti pa pela v hotelih na Bledu. Z denarjem je bilo zelo težko, tudi moji starši so se v tistih letih marsičemu odpovedali.

Je bilo ob prihodu iz Londona marsikaj lažje v smislu kariere?

Znano dejstvo je, da so po študiju umetnosti v tujini v Sloveniji zaprta vsa vrata. Nekaj časa sem se trudila priti v kako gledališče (na koncu študija sem namreč  specializirala klasično igro, predvsem Shakespearja), vendar ni bilo nobenega zanimanja za moje »tuje« znanje. Prav tako me niso povabili k nobenemu muzikalu. Potem sem začela delati svoje projekte.  Mislim, da je tako tudi najboljše, z možem imava toliko svojih idej, da jih komaj sproti uresničujeva.

Želja po novih glasbenih znanjih vas je potem gnala v Moskvo, česar sva se malo že dotaknili. Katerega leta je bilo to? Koliko časa ste bili tam?

Tja sem odšla leta 2003 in ostala malo več kot tri leta. Začutila sem, da potrebujem še več glasbenega znanja, in to se najbolje doseže s študijem klasične glasbe. To je osnova vsega. Na njej se gradi vse drugo.

Ste takrat začutili bogastvo glasbe slovanskih narodov, ki se tudi kaže v vašem delu?

V Moskvi sem se od prvega trenutka počutila zelo dobro, čeravno ob prihodu nisem znala niti besede rusko.  Hitro sem se naučila in obenem za vedno zaljubila v ruski glasbeni repertoar.  Moskva je čudovito mesto, kjer se prepletata vzhod in zahod.  Dobila sem tudi prijatelje za vse življenje.

Album Slovanska duša je tudi vaš največji uspeh, če se ne motim. Kdo je sodeloval pri tem projektu?

Idejno sva ga zasnovala s soprogom, violinistom in glasbenim producentom Benjaminom Izmajlovom. Potem sva zraven povabila Slavka Avsenika ml., ki je izjemen človek in glasbenik. On je napisal nove priredbe vseh skladb. Za snemanje sva najela znameniti Ruski državni orkester kinematografije z dirigentom Sergejem Skripko,  album pa smo posneli v moskovski filharmoniji.

Koliko časa ste študirali najbolj znane pesmi slovanskih narodov oziroma po kakšnem ključu ste jih izbrali za svoj album?

Preposlušala sva zelo veliko glasbe in enakvredno izbrala pesmi od klasičnih do filmskih, narodnih in popularnih. Povečini so vse poznane, nekaj pa še neodkritih biserov. Uspeh albuma je presegel vsa pričakovanja. Verjetno zato, ker je povsem izviren in ne posnema nikogar, tako po aranžmajih kot po izbiri pesmi in načinu mojega petja. S koncerti smo naredili še nekaj novih priredb, tako da je materiala že za skoraj novi album. Samo še sredstva potrebujemo za snemanje.

Še sodelujete z legendarnim ruskim dirigentom Sergejem Skripko?

Več kot to, postali smo zelo dobri prijatelji. Lani je prišel za tri tedne v Slovenijo in tudi konec tega meseca ponovno pride, tokrat samo v Rogaško Slatino. V čast si štejem, da naju je tako znameniti glasbenik tako sprejel, pravi, da sva mu kot otroka. Ko smo v Moskvi, sva gosta na koncertih, ki jih dirigira, vabi naju domov. Poleg tega je na album, ki je izšel ob 80. obletnici orkestra umestil tudi mojo verzijo Avsenikove Čakala bom, ki mu je še posebej ljuba. To je neverjetna čast tudi za slovensko glasbo! Jeseni bova z Benjaminom nastopila na njihovem koncertu filmske glasbe v moskovski filharmoniji.

V Moskvi ste nastopili tudi na tekmovanju, posvečenem 100. obletnici rojstva skladatelja V. Solovev-Sedova, znanega predvsem kot avtorja pesmi Podmoskovnie vechera. Na tekmovanju je sodelovalo 2000 udeležencev in vi ste prejeli nagrado. Vam veliko pomeni?

Pomeni mi zato, ker je to zelo dobra referenca za ruski trg. Predsednica komisije je bila Aleksandra Pahmutova, ki je ena največjih avtoritet v njihovi glasbi. In prav ona se je osebno zavzela zame. Najlepše reči so zmeraj nenačrtovane.

Kot mnogo glasbenikov ste tudi vi kot mlada eksperimentirala v pop-rok skupini. Kje že?

Hja, to je bilo v srednji šoli, pela sem vse, kar se je takrat poslušalo, potem pa sem nehala, ker sem se bala, da si uničim glas. V tem žanru so čisto druge zahteve in ni naključje, da je mnogo takih glasov hripavih.

Pa drži, da je imela na vas pomemben vpliv glasba Barbre Streisand? V kakšnem smislu?

Pela sem ves njen repertoar in v mladih letih tudi malo poskušala posnemati njen glas. A to je že davno minilo. Še vedno pa jo občudujem kot umetnico, ki je imela vedno svojo močno voljo in vizijo in se ni trudila biti po stereotipih. Lani sem jo gledala v neki oddaji, tudi zapela je, nisem mogla verjeti, da pri sedemdesetih letih lahko še vedno tako lepo poje. To ni slab cilj tudi zame.

Danes nastopate tako z večjimi kot manjšimi orkestri, nemalokrat pa za pesem ali dve s  soprogom, koncertnim violinistom Benjaminom Izmajlovom, ki je tudi vaš glasbeni producent. Glasba tako povezuje tudi vaš zakon.

Glasba naju je pripeljala skupaj, poleg najine družine je za oba najpomembnejša stvar v življenju. Zato tudi tako usklajeno delujeva skupaj na odru. Benjamin je izreden glasbenik, ki pozna vse žanre. Je tudi komponist, zelo se veselim njegovega albuma, ki  je v delu.

Nam zaupate zgodbo, kako ste prvič spoznali bodočega moža? Je bila ljubezen v trenutku?

V srednji šoli sva bila nekaj časa v isti družbi, vendar se nisva opazila v tem smislu. Potem me je po mnogih letih poklical, ker je vedel, da sem študirala v Londonu, on pa se je odpravljal na študij v Moskvo. Želel je nasvete glede štipendij. Dobil jih je in še ženo povrh!

Pa mislite, da je lažje, če se partnerja poslovno ukvarjata s podobnimi stvarmi?

Kakor za koga, pri naju to dobro deluje. Veliko sva skupaj, a imava tudi vsak svoje življenje.  Dobro delujeva tudi, ko sva pod pritiskom, saj naju težave še bolj združijo.

Še na nekaj ne smemo pozabiti.  Vaša posebnost je tudi petje v skoraj dvajset jezikih. Se res lahko naučite in izvajate pesem v vsakem jeziku?

Lahko. Potrebujem pa nekoga, da mi nekdo prebere tekst besedo za besedo in razloži pomen. Potem se naučim zelo hitro, v glavi lahko držim zven teh besed še leta.

Ste res peli tudi islandsko in finsko himno? Ob kakšni priložnosti?

Obakrat pred tekmo. Pa tudi francosko, ameriško in seveda slovensko.

Kakšen pa je bil občutek, ko vam je uspelo napolniti dvorano beograjskega centra Sava? Menda ste bili prva Slovenka, ki ji je to uspelo.

To so besede vodstva tega centra. V velikih dvoranah je nekako lažje peti. Aplavzi pa so veličastni. Presrečen si, ker je prišlo toliko ljudi zaradi tebe in tvoje glasbe. Od sebe moraš dati vse, nato te nagradijo! Beograjska publika je pregovorno zelo izbirčna, saj imajo vsak dan na sporedu največje zvezde. In tudi te znajo izžvižgati. Po začetni zadržanosti so na koncu kar rjoveli, lahko bi neskončno hodila nazaj na oder. To moramo ponoviti. Srbska nacionalna televizija je posnela koncert in ga že nekajkrat predvajala tudi satelitsko.

Res naredite deset počepov, predno stopite na oder?

Vedno, to sprosti prepono. V krinolini je to videti res malo hecno.

Malokdo ve, da ste takoj po diplomi poleg muzikala diplomirali še kot igralka. Sodelovali ste v mednarodnem gledališkem projektu v Afriki. Kakšna predstava je bila to?

To je bila predstava z evropskimi in afriškimi igralci, ki naj bi s turnejo po Tanzaniji in leto kasneje po Nemčiji združevala ljudi in se borila proti rasizmu. Bili so prizori iz vsakdanjega evropskega in afriškega življenja s plesom in petjem. V njej sem zapela tudi po slovensko. Zelo lepa in zanimiva izkušnja.

To, da ste mlada mati, se čuti tudi v glasbi. V mesecu aprilu je pri založbi Oka Otroška knjiga izšla nova knjiga v zbirki Otroške radosti, in sicer Knjiga, ki te zaziblje v sanje z vašimi  pesmicami. So vam kot otroku peli uspavanke?

Moja mama vedno in tudi jaz jih pojem hčerki. Pesem, ki mi jo je vedno pela mama, Kje so tiste rožice, sem za njo posnela z orkestrom na albumu Slovanska duša. V omenjeni knjigi pa so res lepe pesmice. Pri nas albumov z odpetimi uspavankami skoraj ni. To je moje darilo vsem slovenskim mamicam in njihovim sončkom.

Menite, da je glasba pomembna za razvoj otroka in njegove duše?

Čas, ko poješ otroku, je samo zanj in zato trenutek velikega zbliževanja. Pri tem je popolnoma vseeno, kako dober pevec je kdo od staršev. Zdi se mi tudi zelo pomembno, da se otroci čim več ukvarjajo z glasbo in jo poslušajo, saj dokazano krepi pozitivne občutke, zmanjšuje nasilnost itd. Poleg tega brez umetnosti nismo ljudje.

Pa duše odraslega? Ima glasba zdravilno moč?

O tem nenehno pričajo vsa zahvalna pisma, ki jih dobivam po koncertih in kot odziv na albuma Slovensko srce in Slovanska duša. Veliko ljudi v sebi zelo trpi, a glasba lahko sprosti te občutke. Na koncertih lahko pozabijo na vse, se zamislijo, nasmejejo ali potočijo kakšno solzo. Vem, kako dolgo še nosim v sebi dobre koncerte, na katerih sem bila kot poslušalec. In želim si, da bi take trenutke lahko pričarala čim več ljudem še mnogo let.

 

BIOGRAFIJA

Manca Izmajlova, rakica, rojena 21. junija 1976, v Kranju. Manca je otroštvo in najstniška leta preživljala v Lescah na Gorenjskem. Rodila se je v družini, naklonjeni glasbi, in od malih nog spoznavala  klasično glasbo in opero.V glasbeni šoli je igrala na prečno flavto, vendar je kaj kmalu srce oddala petju in začela hoditi na ure solopetja. Pri šestnajstih letih je prvič solistično nastopila na Prvem glasu Gorenjske s skladbo Memory iz muzikala Cats, dosegla drugo mesto, naslednje leto pa zmagala. Takrat se je tudi začela njena že skoraj poklicna pot pevke. Ob spremljavi pianista je pela v kooktajl baru na Bledu in v kranjski slaščičarni. Po ogledu muzikala Cats v Celovcu se je odločila pustiti pravkar začeti študij prava in se naprej izobraževati na akademiji za muzikal Mountview Theatre Academy v Londonu. Na šolo, ki je v mednarodnem gledališkem svetu izjemno priznana, so tisto leto na zahtevni avdiciji od kar 2000 kandidatov  sprejeli 80 študentov. Med študijem je v prostem času delala kot prodajalka v trgovini z oblekami, poleti pa pela po hotelih na Bledu. Takoj po diplomi, v kateri je poleg muzikala diplomirala še kot igralka, je sodelovala v mednarodnem gledališkem projektu v Afriki, in to v predstavi, ki je bila leto dni kasneje med nemško turnejo odmevno predstavljena tudi na Expo 2000 v Hannovru.

V Sloveniji je bliskovito zaslovela z Vesnino pesmijo v Mobitelovi reklami, nastopila v nekaj gledaliških igrah, režirala in prevedla dva muzikala, od katerih je eden prejel nagrado za najboljšo predstavo na Čufarjevih dnevih. Nato je na Televiziji Slovenija vodila in pela v glasbeno-plesni oddaji Povabilo na ples ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija. Obenem je izšla njena zgoščenka z avtorsko glasbo Moj svet s skupino Nordunk. Uspešno je bila predstavljena na več festivalih, skladba Cirkus 1913 pa je prejela prvo nagrado na festivalu slovenskega šansona. Velik uspeh je prav tako imel cikel koncertov po Sloveniji Potovanje skozi stoletje muzikala, s katerim še vedno občasno nastopa. Neustavljiva želja, da bi spoznala vse nianse pevske tehnike in veliko paleto stilov, jo je popeljala v Moskvo, v svetovno kulturno prestolnico. Začela se je izpopolnjevati v opernem petju na Akademskem glasbenem kolidžu Konservatorija Čajkovskega pri prof. Valentini Šaronovi, solistki Moskovske filharmonije. Danes živi z Benjaminom Izmajlovom, s katerim imata hčerko.