Za letečimi sloni smo dobili še letečega odposlanca. Za slone je odgovoren prejšnji predsednik vlade, za osebnega odposlanca sedanji premier. Prejšnji je poskrbel tudi za raznorazne zapise in duhovitosti, karikature, smešnice … Skratka, sloni so leteli povsod, od Pahorjevega podmladka, do vseh, ki so se naučili in priučili pisanja.
Nek učen mož nas je seznanil s spoznanjem, da so sloni pričeli leteti, ker so pomendrali ves porcelan in jim kaj drugega tudi ni preostalo. Menda se je na slovenskem in ljubljanskem Prešernovem trgu zbrala manjša nestrankarska skupina in preverjala, ali leteči sloni prebivajo tudi pri nas. Ko so to ugotovili, so brž ustanovili društvo za njihovo ohranitev. Z letečimi sloni so se ukvarjali tudi povsem resni ljudje. V izolskem kulturnem domu sta se Vlado Miheljak in Franco Juri nekaj dni pred volitvami ubadala z vprašanjem, ali nas po volitvah čakajo leteči sloni. In kaj so pravzaprav leteči sloni?
Po eni od preverjenih zgodb gre za prototipni tank britanske vojske v prvi svetovni vojni. Konec leta 1916 so projekt ustavili, ker je mobilnost pomembnejša od zaščite. Zmogel je le tri kilometre na uro in bil težak kar sto ton. Njegov oklep je meril od 51 pa do več kot 70 milimetrov. Leteči sloni torej niso poleteli , a ko se bo predsednik republike Danilo Türk ozrl skozi okno, se mu bo prikazal leteči odposlanec. Ko bo pogledal skozi okence letala, bo uzrl letečega veleposlanika. “Vi ste pacient!” je v Trenjih poslancu Branku Grimsu zabrusil analitik Milan Balažic. Čeprav je le politolog, je vendarle doktoriral iz politične psihoanalize, zato lahko pooblaščeno opozarja na tiste, ki povsod vidijo zarote in škodijo sami sebi. Obstajajo pa tudi “pacienti”, ki nočejo videti letečih odposlancev. Tako je za Gregorja Golobiča poteza mandatarja, da za svojega odposlanca za zunanje zadeve imenuje Dimitrija Rupla, le rutinska odločitev o premestitvi enega državnega uradnika z enega ministrstva na drugo delovno mesto v kabinet predsednika vlade.Piscu teh vrstic je daljnega leta 1986 na nekem mučnem sestanku vodstev občinskih družbenopolitičnih organizacij eden od predstavnikov borcev zabrusil: »Puc ni nič drugega kot mali Rupel!« Imel sem srečo, ker sem bil le »mali« in ker je grožnja že takrat izzvenela precej tragikomično. A se pravzaprav ni veliko spremenilo. Golobič mora partijsko bazo, ki se je ob oživljanju Rupla spet sprožila, prepričevati, kako mora v njem videti le navadnega državnega uradnika in ne letečega odposlanca. Užalil je tudi mene in mika me, da bi mu zabrusil: “Vi ste pacient!”