Slovenski sindikati nimajo politične legitimnosti. So nosilci antidemokratičnih teženj v slovenski družbi. Obnašajo se kot uzurpatorji, ki nenehno izvajajo državni udar proti demokratično izvoljenim vladam. Ker vodje sindikatov niso izvoljeni na volitvah, za svoja dejanja nikomur ne odgovarjajo. Zrušili so Pahorja, zdaj rušijo Janšo. V svoji poceni, primitivni demagogiji redno krožijo z enega na drug medij in prodajajo svojo ideološko kramo, ki ji je z nastopom gospodarske krize dokončno potekel rok trajanja.
Za zdajšnje razmere je kriva dolga tradicija stereotipov. Mednje se uvršča tudi mit o levičarstvu in naprednosti sindikatov, čeprav so ti danes nosilci konservativnih teženj. Nekoč so bili napredni in so pripomogli k izboljšanju pravic delavcev, danes so zaostali del družbe, ki se bori proti napredku in se oklepa svojih privilegijev. Ni presenetljivo, da so v Franciji delavska gibanja povezana z radikalno desnimi strankami, predvsem z Nacionalno fronto Marine le Pen. Celo francoski socialisti so v predsedniški kampanji za leto 2012 opustili nagovarjanje delavcev, saj so delavci desni radikalci. Podobno velja tudi v Sloveniji, čeprav se sindikati pretvarjajo, da so največji levičarji. V resnici si prizadevajo za kontinuiteto s propadlim komunističnim sistemom, ko so ljudstvo hranili s poceni floskulami in tako nemoteno vladali. Zato ni presenetljiva vez med Semoličem in Zoranom Jankovićem, ki se ima za največjega levičarja, čeprav bi moral svojo PS preimenovati v RS, Republikanci Slovenije.
Dušan Semolič je neuspešen politik. Z nastopom demokracije mu je propadel up na politično kariero, zato si kot sindikalistični politikant prizadeva za strmoglavljenje demokratično izvoljenih vlad, ki mu niso po volji. Za delavske tegobe mu ni mar, saj je kaviar sindikalist, ki se kvečjemu svaljka po Ljubljani ali do Rožnika. Najlepše je, ko hinavsko nabija o socialnem razslojevanju, potem pa na tradicionalna prvomajska srečanja na Rožniku redno vabi Jankovića za častnega govornika. Namesto da bi ga kot predstavnika enoodstotne družbe najbogatejših delavci pregnali z Rožnika, mu veselo ploskajo. Seveda, takšna je sindikalna tradicija: velekapitalisti in delavci se bratijo za praznik dela? Samo v norišnici in v Sloveniji. Jankovića pravo geslo se namreč glasi: Razslojevanju čast in oblast!
Resnično razslojevanje ne Semoliča ne Branimirja Štruklja, prav tako neuspešnega politika, ni nikoli zares motilo. Ob njegovih neštetih TV-nastopih dobimo vtis, da je zanj najpomembnejša njegova zanemarjena frizura. Sicer bi se Semolič in Štrukelj kdaj izjasnila proti Kučanovem klubu bogatih v Forumu 21. Le kako? Saj je bil Štrukelj še nedavno zet Milana Kučana, znanca diktatorja Lukašenka, in tako član rdeče buržoazije. Štrukelj je zdaj član Hanžkove TRS, ki je domnevno proti kapitalu, vendar kljub temu podpira velekapitalista Jankovića. Po nedoslednosti se Štrukelj kosa s Semoličem. Janković je njun favorit, zaradi njega bosta rušila vse vlade, da bi mu – politično nesposoben, kot je – nekoč morda le uspelo postati premier.
Ni čudno, da se Janković tako dobro razume z omenjenima: niso politiki, ampak politikanti, oboji se pretvarjajo, da so levičarji, čeprav so konservativci. Prepričani so, da so najboljši pogajalci. Pogajanje je zanje uspešno le takrat, če druga stran v vsem popusti, oni pa v ničemer. Politično so se z Jankovićevimi velepogajalskimi umetnijami spoznali potencialni koalicijski partnerji, ki so se potem raje odločili za koalicijo z Janšo. Podobnih trikov je vešč tudi Semolič. Pahor mu je leta 2010 popustil pri minimalni plači, zaradi česar iz Slovenije bežijo delovna mesta (npr. Gorenje seli proizvodnjo). Semolič je Pahorja potem prevaral, ni popuščal in mu z vsemi topovi proti pokojninski reformi zrušil vlado, češ da Pahor ne spoštuje socialnega dialoga. Seveda ne – saj je za sindikate socialni dialog sopomenka za socialni monolog. V čemerkoli jim vlada popusti, sindikati ne popuščajo, ker imajo drugo agendo. Rušenje vlade namreč. Če ne bo šlo drugače, bo predsednik Türk iz svojih sedmih limuzin imenoval tehničnega mandatarja.
Semoličevo politikantstvo vidimo tudi iz predlogov ZSSS vladi. Ti se sploh ne ukvarjajo z delavskimi pravicami, ampak so bliže strankarskemu programu. Zakaj bi sindikati govorili o zmanjšanju števila občin? O sivi ekonomiji? O učinkovitem izkoriščanju evropskih sredstev? O uvedbi davčne obremenitve za zavezance, ki imajo v lastništvu prazna stanovanja oziroma poslovne objekte? Če imaš takšne apetite, potem moraš ustanoviti stranko in iti na volitve. Semoliča in Štruklja sem v lanski kolumni Vsi na volitve! pozvala, naj to storita. Vendar nista. Ker nista demokrata. Zato uporabljata nedemokratične prijeme, ker raje brez odgovornosti rušita slovenski ustavni red. Ker vesta, da bomo zapitek njune demagogije plačevali drugi. Oziroma ga že plačujemo.
Janša si je v marsičem sam kriv za obstoječe razmere. V opoziciji je taktiziral, paktiral s sindikati in jih podprl pri referendumu proti pokojninski reformi. Zdaj se mu vse to vrača kot bumerang. Danes se te taktike oprijema opozicija. Sindikalnim rušenjem vlade se pridružujejo tudi drugi, ki jim ni mar, če zaradi tega vsi propademo. Vendar tokrat ne gre zgolj za zrušitev vlade, ampak za pogubo vseh nas. Zato je sindikatom treba reči ne in jih enkrat za vselej poslati na smetišče zgodovine. Sicer se bo Slovenija spremenila v pokopališče Semoličevega in Štrukljevega luzerskega politikanstva.