Maja Sunčič: Sindikalist Dušan Semolič prevzema časopisno hišo Delo

Nedavno smo lahko zastrigli z ušesi, ko je predsednik uprave Delavske hranilnice javno potrdil, da namerava Delavska hranilnica kupiti časopisno hišo Delo, in sicer skupaj z zaposlenimi v njej. Večinski lastnik te hranilnice so namreč slovenski sindikati, med katerimi so daleč največji lastniki sindikati, združeni v Semoličevo Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Že med prvimi devetimi največjimi delničarji hranilnice je kar osem sindikatov iz ZSSS, ki imajo skupaj 35-odstotni lastniški delež (31. 5. 2014). Sindikati iz ZSSS tako skupaj obvladujejo daleč največji lastniški delež v hranilnici, saj so drugi lastniki zelo razpršeni z bistveno manjšimi deleži. Na vrhu sindikalne piramide ZSSS je že od padca komunizma nekdanji vplivni partijec Dušan Semolič, ki ima prek omenjenih sindikatov odločujoč vpliv na nadzorni svet in po njem na upravo hranilnice. Svoje kapitalistične apetite je sindikalna hranilnica pokazala že lani s prevzemom večinskega deleža Aerodroma Maribor, ki ga po pisanju medijev namerava naprej prodati kitajskemu interesentu.

Nameravan prevzem časopisne hiše Delo kaže na neskončno hinavščino Semoličevih sindikatov. Semoličev ZSSS je goreč borec proti privatizaciji, prevzemom, črpanju dividend iz podjetij, Delavska hranilnica pa je dokaz, da ZSSS eno govori in drugo dela. Semolič se zadnje pol leta ukvarja zlasti z bojem proti privatizaciji in prevzemom podjetij, ki jih po njegovem mnenju diktira Bruselj, vendar ga očitno ne motijo privatizacija in prevzemi pod diktatom sindikatov ZSSS. Lani se je boril proti prevzemu Mercatorja in Heliosa, zdaj se bori proti prevzemu Telekoma, molči pa o nameravanem prevzemu časopisne hiše Delo, ki ga hoče izvesti prav Delavska hranilnica, kjer imajo glavno lastniško besedo sindikati iz njegovega ZSSS. V tem primeru sindikati ZSSS nastopajo kot velekapitalisti, ki želijo kakor nekoč Boško Šrot z lastniško verigo podjetij nadzorovati največjo časopisno hišo v državi.

Semolič je februarja 2011 na novinarski konferenci zahteval revizijo prevzemov vseh podjetij, javno objavo ugotovitev in da se proti odgovornim prevzemnikom sprožijo postopki. Sindikalni vodje skupaj s Semoličem lastnike kapitala vseskozi pozivajo, naj pustijo dobičke v podjetjih in jih namenijo za rezerve in razvoj, na letnih skupščinah delničarjev Delavske hranilnice pa se obnašajo kot pravi neoliberalni velekapitalisti in si izplačujejo ogromne dividende. Samo na lanski skupščini so se odločili, da si od 1,2 milijona evrov bilančnega dobička v letu 2013 za dividende razdelijo skoraj vse ali kar 1,1 milijona evrov. Te dividende so seveda večinoma kapnile v žepe sindikatov. Iz tega lepo vidimo, da je Delavska hranilnica molzna krava za sindikate.

Semolič in njegovi sindikati iz ZSSS so tudi veliki borci proti visokim prejemkom direktorjev in proti dohodkovnemu razslojevanju na plečih delavcev. To seveda ne velja zanje in njihovo Delavsko hranilnico, ki je utelešenje vsega, proti čemur se Semolič bori. Sindikati kot lastniki hranilnice po nadzornikih vsako leto »požegnajo« ekstremno visoke prejemke predsednika uprave, ki je samo leta 2013 prejel 201 tisoč evrov bruto (od tega za 168 tisoč evrov plač in regresa). Po izbruhu krize, ko so Semoličevi sindikati zahtevali od direktorjev podjetij in bank nižje plače, to seveda ni veljalo za »njihovega« prvega človeka Delavske hranilnice, ki je v letih od 2009 do 2013 dobil kar 948 tisoč evrov bruto prejemkov, od tega večino za plače. Semolič je s svojimi sindikati v ZSSS povsem opustil svoje osnovno poslanstvo, to je sindikalni boj za delovna mesta. Če pogledamo spletno stran ZSSS, vidimo, da je od 16 strani novic na tem portalu letos le ena sama novica o brezposelnosti, in še ta je z začetka januarja. Iz tega je jasno, da Semoliča in njegovih sindikatov ne zanima zaskrbljujoče visoko število brezposelnih. Februarja letos smo imeli skoraj 123 tisoč brezposelnih, kar je dvakrat več od števila brezposelnih pred izbruhom krize septembra 2008 (59 tisoč). No, Semolič se je boril proti brezposelnosti novembra 2007, ko je bilo brezposelnih zgolj 68 tisoč. Takrat je korakal po Ljubljani z Danilom Türkom pod geslom »vsega smo siti, samo kruha ne«. Namesto da bi danes s svojimi sindikati iz ZSSS stavkal z zahtevami po novih delovnih mestih in nižji brezposelnosti, se v zadnjih mesecih ukvarja pretežno z bojem proti privatizaciji in prevzemom, medtem ko po drugi strani nameravajo sindikati njegove ZSSS z Delavsko hranilnico izvesti prevzem časopisne hiše Delo.

To je resnica o Semoliču in slovenskemu sindikalizmu. Gre za zelo spolitizirano interesno skupino, ki sploh ne opravlja svojega poslanstva, saj jim ni mar za brezposelne. Njihov boj proti privatizaciji in prevzemom je lažen, v resnici sami želijo prevzemati podjetja in postati sindikalni turbokapitalisti v državi. Pri njihovi nameri za prevzem časopisne hiše Delo po Delavski hranilnici ne gre zgolj za ekonomske, temveč  tudi za politične vidike, saj gre za vodilni dominantni medij v državi. Če bo Semoličevim sindikatom iz ZSSS ta prevzem uspel, bodo s tem še bolj utrdili politikantsko vlogo, da v resnici vladajo v državi, čeprav niso bili izvoljeni na demokratičnih volitvah in ne zastopajo volje ljudstva.