Ni čudno, da se je tolikim levičarskim starcem povsem strgalo in so se začeli obnašati, kot da so nori. Kako naj razpravljaš z nekom, ki na kakršen koli predlog odgovarja s floskulami in parolami za norišnico, ki se povrh vsega sploh niti ne dotikajo danega problema? Kako naj se volivci soočijo z realnostjo, če so se njihovi politični izbranci od nje ločili?
Morda je najbolj krivo to, da večina naših levičarjev to sploh ni. Ne zadostuje, da sam praviš zase, da si levičar. Obstajajo namreč zunanji kriteriji presoje. Po teh kriterijih je pri nas zelo malo levičarjev, čeprav dobimo lažen vtis, da jih kar mrgoli. Namesto da bi razpravljala o programskih konceptih, se slovenska levica raje predaja ekstremizmu, kar je razvidno iz njihove komunikacije. Janković govori o strahovladi in uničevanju, njegovi podporniki in ideologi o korakanju z vojaškimi škornji, čeprav dobimo občutek, da nenehno govorijo o samem sebi. Sicer bi spoznali in priznali, da ima kdo drug razen njih pravico do obstoja in celo do vladanja.
Najbolj zanimive so njihove žaljivke in zmerljivke na neo-: od neoliberalizma do neoprimitivizma. Kar ne preseneča, saj je pri nas levičarstvo povezano s propadlim totalitarnim režimom, zato so naši levičarji konservativci. Na levici imajo glavno besedo starci in starke, ki se jim evfemistično pravi »strici in tete«. V resnici gre za dinozavre, ki jih je povozil čas. Nastope levičarske maskote Janeza Stanovnika zaznamuje neoprimitivizem. Ta starec se nenehno vsiljuje, javnosti soli pamet s svojimi idejami s smetišča zgodovine. Nenehno pogreva ideološko-zgodovinska vprašanja, razen ko gre za vprašanje o višini njegove pokojnine. Takrat dobi živčni zlom, obtoži vlado, ker pogreva zgodovino, in besni o policijski državi, ko javnost zanima njegova astronomska pokojnina, ki je v popolnem nasprotju z njegovim zlaganim nalaganjem o pravičnosti in solidarnosti. Vidi se, da je bil »oče naroda« v policijski državi, kjer so obračunali s takimi vprašanji. Da ne govorimo o njegovi hiši za pol milijona evrov v Murglah – to si pač kupi vsak reven upokojenec s 500 evri pokojnine na mesec, kajne?
Podobno velja tudi za še drugega vsiljivega starca, Franceta Bučarja. Toliko ima povedati o despotizmu, totalitarnih preoblekah in pomanjkanju demokracije pri nas. Pri tem dobimo občutek, da vedno govori o svojem favoritu Zoranu Jankoviću, pred katerega je šel klečeplazit na Magistrat in ga moledovat, naj kandidira. Povsem v orientalskem slogu! Ni čudno, da Janković poziva javnost, naj prisluhne Bučarju.
Za popolno zblojenost slovenske levice je najbolj kriv Milan Kučan, znanec diktatorja Lukašenka. Ko je leta 2004 ustanovil Forum 21, v katerem je združil tranzicijske velebogataše, je s tem poteptal vse levičarske ideje. Kljub temu je nenehno nabijal »bogati bodo bogatejši, revni revnejši« in se cmeral nad socialnim razslojevanjem. Zato ne preseneča, da po njegovi poti hodi tudi snobovski Danilo Türk. Ta ima nenehno solzne oči od socialne pravičnosti, potem pa trobezlja za prvomajske praznike, kako da v Sloveniji res ni pretirano velikih premoženjskih razlik. Kakopak, saj mora opravičiti, zakaj je njegov favorit velebogataš Janković, ki ekstremno razslojuje Slovenijo.
Razlog, zakaj je naša levica narobe svet, je Janković. Že vsakemu amaterju bi moralo biti jasno, da njegova PS nima nobene zveze z levičarskimi idejami. Janković je pač trgovec z dobrim piarom: če butast kupec kupi ponarejeno blago, to ni več njegov problem. Zato našo levico in njene volivce muči hud primer shizofrenije. Slovenski levičar se bori proti razslojevanju, potem pa voli velebogataša Jankovića. Ta je utelešenje gesla »razslojevanju čast in oblast«, pa če si stokrat nadene kapo Semoličeve ZSSS na prvomajskem Rožniku. To je kvečjemu sramota za Semoliča. Tako se torej Semolič do zadnjega diha bori za delavske pravice, da se klanja Jankoviću, čeprav so sindikati Stožice označili za spomenik poteptanih temeljnih delavskih pravic.
Še sramotnejše bi bilo, če bi PS sprejeli v Socialistično internacionalo (SI): PS se po nobeni točki ne ujema z idejami, ki jo zastopa to mednarodno združenje. Sploh ker SI zagovarja politično demokracijo kot glavno orodje za uresničenje idej, glavno Jankovićevo orodje pa je demagogija. Najsramotnejše bi bilo, če bi PS sprejeli v Liberalno internacionalo – če kaj ni, potem Janković zagotovo ni liberalec. Sicer se ne bi boril proti svobodi govora in svobodi medijev v svoji nenehni sodni gonji proti njemu nevšečnim medijem in novinarjem. Hkrati se liberalci borijo proti vsem totalitarizmom, tudi komunističnemu, Janković pa je ljubitelj jugoslovanskega totalitarizma in diktatorja Tita. Obenem se je izkazal za nasprotnika svobodnega trga, čeprav je svobodni trg ena od glavnih vrednot liberalnih strank.
Najbolj zaslužni za zmešanost slovenske levice so dominantni mediji. Za neumnosti levičarskih vodij, ki jih ti vsak dan trosijo, so povsem gluhi in slepi. Še več, njihove neumnosti vsak dan ponavljajo in jih predstavljajo kot edino zveličavno resnico. Potem ni čudno, da je resnica slovenske levice norost, ki Slovenijo potiska v brezizhodno brezno bankrota.