Predsednika Türka sem predolgo zanemarjala, saj sem ga štela za drugorazredno temo, čeprav gre v resnici za prvorazrednega političnega negativca. Njegova »bilanca« je veliko bolj negativna kot pozitivna, vendar nas ankete kljub temu prepričujejo, da gre za nadvse priljubljenega politika. Že zdaj ga dominantni mediji razglašajo za favorita predsedniških volitev. Spremljajo ga na vsaki pasji procesiji po Sloveniji in poročajo o vsaki njegovi obskurni izjavi. Prepričati nas hočejo, da sploh ni alternative. Seveda je lepo igrati vlogo nepremagljivega favorita, sploh ko ti za spremljavo nabija hvalnico »pleh muzka« dominantnih medijev, da bi preglasila vse dvome in spornosti v delu in liku sedanjega predsednika. Pristransko navijanje medijev pa mora predvsem prikriti dejstvo, da se Türku od strahu tresejo gate pred možnostjo, da jeseni ne bi bil več predsednik. Je totalen ziheraš, zato nič ne sme biti prepuščeno naključju.
Danilo Türk je zagotovo najslabši predsednik doslej. Kot predsedniški kandidat je leta 2007 leporečil in prevaral mnoge volivce, ko je obljubljal, da bo zastopal vse državljane. Takoj po volitvah je obrnil ploščo in brez zadržkov pokazal, da s seboj vleče velikansko navlako totalitarizma in da je predsednik, ki ne združuje, ampak najbolj razdeljuje. Sprva je nosil masko diplomata, ki jo je potem kaj hitro zavrgel in razkril svoj pravi, socialno neobčutljivi obraz. Novembra 2007 je z dvignjenimi rokami skupaj s Semoličem protestiral proti razmeram v državi, čeprav smo bili na zgodovinskem višku gospodarskega razcveta in najnižje brezposelnosti. Ko je kriza pokazala zobe in se je brezposelnost podvojila, je predsednik nenadoma obmolknil in na lepem mu ni bilo več mar za delavce. Še bolj socialno neobčutljiv obraz je pokazal leta 2011, ko je glasno podprl pokojninsko reformo, ki je predvidela zategovanje pasu za navadne državljane, svojemu pokojninskemu privilegiju pa se seveda ni hotel odpovedati. Letos je znova nesolidarno obrnil hrbet delavcem v gospodarstvu, ko se je z vsemi štirimi boril proti varčevanju in vneto branil svojo visoko plačo.
Tudi predsednikovo levičarstvo je zgolj maska, saj ga zaznamujejo jasne monarhične težnje. Če si bil del bivšega totalitarnega režima, potem to še ne pomeni, da si levičar. Zaradi svoje preteklosti predsednik zanemarja omejenost svojih ustavnih pooblastil, si nenehno uzurpira pravico in hiti pridigat, kaj je prav in kaj ne. Kar na lastno roko bi rad določal, kdo bo premier in kdo ne. Očitno mu je v petih letih zelo stopila oblast v glavo in misli, da lahko deluje pod šifro »država, to sem jaz«. Pri tem v skladu z monarhično navado uporablja dvolične kriterije. To je najočitneje pri njegovem odnosu do sodelavcev. Obdal se je z dvorjani, ki jih zaznamuje moralna vprašljivost, vendar so ti izvzeti iz kakršnekoli kritike: naj gre za afero spodnje gate, razmetavanje z davkoplačevalskim denarjem za drage letalske vozovnice, razsipno lokanje pijač iz hotelskih minibarov, vožnjo na predstave v sedmih limuzinah itd. In to v času, ko drugi državljani zategujemo pas, predsednik in njegovi dvorjani pa nekaznovano razsipajo naš denar. Potem ima predsednik še obraz, da nam pride solit pamet o socialni pravičnosti. Dominantni mediji pri tem mečejo petarde od navdušenja. Prvo mesto na lestvici priljubljenosti zagotovljeno!
Predsednikova pristranskost je očitna tudi v odnosu do spornih dejanj njegovih političnih zaveznikov. Glavni točki v predsednikovem programu sta vse anti-Janša in vse antidesnica, za svojega favorita Jankovića pa se po potrebi loti tudi prvakov na levici, npr. Boruta Pahorja. Nasprotno je lažnivega Golobiča in aferaško Kresalovo celo branil in od javnosti zahteval, naj se Golobiču da še ena priložnost. Do vseh drugih, tj. svojih političnih nasprotnikov in tekmecev, je nepopustljiv: njim ne da niti ene priložnosti, kaj šele druge.
Še spornejši je predsednikov odnos do Jankovića: o njegovih dejanjih, ki jih preiskujejo različni organi, molči in s tem da vsem vedeti, da jih podpira. Podobno velja tudi za Jankovićeve ekonomsko zavožene projekte, ki jih predsednik propagira do zadnjega diha: finančna katastrofa Stožice je po Türku zgled dinamičnega razvojnega modela, danes nabija o nujnosti vlaganj v gradbeništvo in železnice, ker je to pač v Jankovićem programu za bankrot Slovenije. Glasno se bori proti varčevanju in se sklicuje na novega francoskega predsednika Hollanda. No, od Hollanda je Türk oddaljen svetlobna leta, saj je Hollande sebi in svojemu kabinetu takoj za tretjino znižal plačo, Türk pa je vreščal o spuščanju krvi, ko je Janševa vlada malce znižala sredstva njegovemu uradu. S Türkom zagotovo ni nobene rasti ne svetle prihodnosti, saj je zazrt v preteklost – to je jasno pokazal z nagrado Ertlu, danes pa s podporo Jankoviću.
Slovenija si v težkih kriznih časih, ki se ne bodo kmalu končali, zasluži boljšega predsednika od Danila Türka. Dovolj je bilo razdeljevanja in politikanstva pod krinko najbolj poceni moraliziranja. Ko izklopimo dominantno medijsko »pleh muzko«, zazija predsednikova strahopetnost, ki nam preprečuje, da se ločimo od preteklosti in končno odpotujemo v prihodnost. Zato predsedniku kot velikemu ljubitelju železnic predlagam, naj končno kaj dobrega naredi za Slovenijo in si kupi enosmerno vozovnico za vlak za drugi razred v Atene.
