Maja Sunčič: Pahor nokavtiral Jankovića

Prihajajoči kongres SD predstavlja še eno poglavje v sagi o klanju na slovenski levici. Dominantni mediji se na veliko vmešavajo in mešajo drek, čeprav kot po navadi ne znajo ločiti zrno od plev. Pahorja so že stokrat odpisali in vrgli v smeti, vendar še vedno vihti peščice. Po drugi strani na veliko navijajo za Pahorjeva protikandidata Igorja Lukšiča in Patricka Vlačiča, čeprav gre za stranska igralca. Vlačič deluje neresno, občutek dobimo, da bi bil lahko predsednik kvečjemu v kakšnem Opera baru s svojo kitaro, kjer bi šarmiral s stresanjem kodrov. Pod Vlačičevim predsednikovanjem bi PS po hitrem postopku pogoltnila SD.

Še bolj problematičen je Lukšič, nekdaj glavni ideolog stranke, v resnici dinozaver, ki je izgubil stik z realnostjo. Drugače bi ugotovil, da bi njegovo predsednikovanje SD peljalo po poti LDS in Zares. Še hujši problem za Lukšiča bi bila združitev SD s PS. Spomnimo se spora z Jankovićem glede spornega evropskega financiranja Stožic in Jankovićeve dvojke Lukšiču na sramotnem Mramorjevem alumni žuru ekonomske fakultete v Stožicah pred lanskimi volitvami. Ker je Janković zelo zamerljiv, bi se Lukšiču v primeru združitve SD s PS slabo pisalo. Postal bi še večja politična nula.

Hud problem pomeni tudi izbor kraja kongresa. Kočevje je namreč pravo pogorišče vsega socialdemokratskega. Gostitelj Janko Veber je bil do lokalnih volitev 2010 dolgoletni župan Kočevja. Danes kot poslanec SD iz rokava stresa lunatične družbenoekonomske analize in predloge ter kraljuje v medijih. Kočevje je dolga leta tako slabo vodil, da v njem ni delovnih mest in mora zaradi tega vsak dan iz mesta migrirati veliko število delovno aktivnega prebivalstva. Kljub tej migraciji se mesto ponaša s sramotno, 18-odstotno brezposelnostjo (slovensko povprečje je 12 odstotkov). Posledica dolgoletne Vebrove sramotne dediščine so bili tudi lanski izgredi mladih v Kočevju, ko je mesto dobesedno gorelo in je zdajšnji župan Prebilič razmišljal celo o razglasitvi hore legalis.

Zato nas ne sme presenetiti Vebrovo navdušenje nad Jankovićem, ki ga je Veber razkril že pred leti v lokalnem časopisu. Tam je za svojega vzornika navedel prav Jankovića, čigar velika želja je pogoltniti SD. Dejansko mu to stranko kot sendvič ponujajo tudi številni drugi člani – med njimi tudi Jankovićeva dolgoletna zaveznica v MOL-u Metka Tekavčič.

Ampak Pahor očitno ni tako okusen prigrizek, čeprav se je zdelo drugače. Pri razvoju njegove politične podobe lahko opazujemo razcep med barbikovsko butalsko in agresivno platjo. Presenetljivo je, kako so dominantni mediji uživali v prvi podobi, jo sprejeli kot pravo in resnično. Zelo zadržani in celo sovražni pa so do njegove druge podobe: ko je Pahor začel govoriti o »stricih in tetah«, ki ga rušijo, in o izredno negativni vlogi Kučana, znanca diktatorja Lukašenka, so ga začeli dominantni mediji še bolj zasmehovati. Podvomili so celo o njegovi razsodnosti, ga pošiljali z otorinolaringologije na psihiatrijo.

Kljub temu je Pahor konec decembra z nokavtom Jankovićeve kandidatke za predsednico državnega zbora Kociprove hkrati nokavtiral tudi Jankovića s premierskega mesta, predvsem pa prekrižal načrte Kučanu, ki od takrat poplesuje na robu živčnega zloma. Pri Pahorjevem verižnem nokavtiranju v zadnjem letu je najbolj presenetljivo, da njegove besede, predvsem tiste o »stricih in tetah«, dominantni mediji pripisujejo Janši in SDS. Nikakor ne morejo spoznati in si priznati, da je Pahor, po njihovem mehkužec, barbika in cepec, razbil njihovega Zokija, razkril strice in tete ter povsem potacal Kučana.

Že dolga leta je Pahor trn v Kučanovi peti. Ker nikoli ni hotel biti njegov nadomestni sin, po katerem Kučan več kot očitno hrepeni. Le kako naj bi bil? Pahor je demokrat in svetovljan, povrh pa tudi visok in simpatičen. Vse, kar Kučan ni in nikoli ne bo. Podobno je veljalo za pokojnega Janeza Drnovška (no, res ni bil med najbolj simpatičnimi). Po Drnovškovi smrti je Kučan pobezljal, z verige pa so se strgali tudi zloglasni strici in tete. Čeprav je Pahor zmagal na volitvah 2008, se Kučanu in starčevski falangi ni mogel trdno zoperstaviti zaradi sovražnikov v lastni koaliciji, ki so ga nenehno torpedirali. Predvsem danes politično mrtva Kresalova in Golobič, ki tvitata z onega sveta, saj ne dojameta, da je njun predhodnik Drnovšek, čeprav je mrtev, bolj živ od njiju.

Kučanov siloviti obrat k Jankoviću je razkril njegovo življenjsko travmo: brezupno iskanje nadomestnega sina. Kučan ima samo hčeri, prej pa mu je nadomestnega sina igral bivši zet Branimir Štrukelj. Dokler ni našel Jankovića, ljubitelja diktatorja Tita, Kučanovega nekdanjega šefa. Kučanovo iskanje nadomestnega sina se je ujelo z Jankovićevim iskanjem, ki je v Kučanu našel nadomestnega očeta. Janković je sicer imel očeta, vendar je ta oče skrivnostno odsoten v Jankovićevi mitologiji. Kar je še posebej sumljivo, saj gre za mačista. Ni očeta, ni starega očeta – kje so vsi moški sorodniki po očetovi strani? Le zakaj jih je povsem zamolčal?

Vsi, ki Jankoviću niso všeč, morajo stran. Sicer nikoli ne bo glavni igralec, razen ko je sam s svojo pokorno PS, saj so mu kot njegovemu nadomestnemu očetu Kučanu tuji demokratični prijemi – prepričevanje in pogajanje. Ampak v demokraciji tako ne gre. Enega se znebiš, pride drug, še hujši nasprotnik. Potem se lahko Janković zgolj zjoče ob Titovi sliki za 25. maj.