Maja Sunčič: Norišnica Slovenija

Prehod v visoko poletje je pokazal, da se očitno ni zmešalo samo našim levičarjem, ampak se virus slovenskih političnih norih krav širi kot vihar. Ob zmešani levici je težko imeti normalno desnico, sredina pa tako ali tako kopni kot sneg poleti. Politiki kar tekmujejo v norih izjavah – od premierja in članov vladajoče koalicije do opozicijskih SD in PS, ki se trudita z metanjem bomb. Še malo, pa nas bo vse razneslo, saj naša država vedno bolj spominja na noro hišo Slovenijo.

Pandemijo nerazsodnosti in panike še bolj podpihujejo dominantni mediji, sploh televizija. Pomanjkanje vsebine, kaj šele tehtne analize, nadomeščajo z ustvarjanjem izrednih razmer, ki jih podkrepijo z globokim dihanjem, mahanjem z rokami, presunljivo obrazno mimiko, tonom glasu ipd. Pomembno je metati bombe. Le da nekaterih bombe nikoli niti ne oplazijo.

To velja predvsem za predsednika Türka, ki je veliko pripomogel k slovenskemu političnemu narobe svetu. Predsednika v zvezde kujejo ljudje, kot je Dejan Verčič, ki se pretvarja, da je neodvisni strokovnjak, čeprav dela za predsednika. Za Verčiča je Türk najboljši, čeprav gre za najslabšega predsednika doslej, razdruževalnega zdraharja, ki je prevaral svoje volivce. Seveda, Verčič in njemu podobni piarovci in marketingarji, to so najbolj neodvisni strokovnjaki, saj je njihov moto »money talks and shit walks«. Verčičeve analize so vredne posmeha, sploh tista o malem Janši Zveru, ki je hkrati tudi sredinski kandidat, in Pahorju, kandidatu desnice. A daj no? Je po tej logiki torej celo »veliki« Janša sredina? No, Verčič nima prav, razen ko se zaradi svojih »strokovnih« in »neodvisnih« analiz odsmeji do banke.

V nasprotju z nedotakljivim predsednikom Türkom dominantni mediji na Janeza Janšo radi mečejo bombe. A kaj ko tudi Janša tako rad meče bombice in ustvarja izredne razmere. To je morda primerna taktika, kadar si v opoziciji ali vladaš v letih debelih krav kot Janša v prvem mandatu. Danes, v hudih kriznih časih, Janševa taktika vedno bolj spominja na samouresničevalne prerokbe in povsem zmeša slovensko visoko politiko. Če premier pravi, da je Slovenija banana država, potem ni čudno, da imajo o nas tako slabo mnenje v tujini, predvsem investitorji, od katerih bi si sposodili denar po čim nižji obrestni meri. Kako naj ga jemljemo resno ob izjavi, da obžaluje, da Jankoviću ni uspelo postati premier? Mu vladanje v takšnih razmerah ne diši? Raje bi molčal, dal glavo pod mrzlo vodo, namesto da govori, da bomo morali zaprositi za pomoč Bruslja, da bomo nova Grčija. Zdaj mu je vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo vse. Zakaj ga potem ni upošteval v letih 2004–2008 in ustvaril presežke za čas suhih krav?

K nori hiši Sloveniji veliko prispeva tudi trenutna »uspešnica« na političnem prizorišču, predsednik SD Igor Lukšič. Janković je pred njegovim medijskim vzponom mislil, da je velelevičar, ko je streljal kozle. Danes Lukšiču ne seže do gležnjev po bombastičnosti. Za nameček Lukšič svoje nastope in izjave začini s cinizmom, z zabrito pričesko spominja na marinca in daje vtis, da nenehno nosi eno in isto srajco. Rad bi nas prepričal, da nam brez Lukšiča živeti ni. Jankovića in njegovo PS je z insceniranjem spravil na kolena. Kakšni pingvini, kakšna solata, zmazki in partizanske pesmi! Zasenčena Jankovićeva PS zdaj zgolj užaljeno in otročje obstruira, Lukšičeva SD pa neutrudno kontrira.

Najraje ima ideološka pogrevanja – od Tita, Kardelja, NOB in rdečih zvezd. Ko zakuha kašo, se s prstom obrne proti nasprotnikom in jih obtoži za tisto, kar on počne. Tudi njegov spomin deluje silno selektivno. V volilni kampanji za predsednika stranke je Pahorja silovito napadal in ga celo obtožil, da je glas za Pahorja glas za Janšo. Potem je po izvolitvi obrnil ploščo in Pahorja razglasil, meni nič, tebi nič, za najboljšega predsedniškega kandidata in rojenega predsednika. To ni demagogija niti politična nenačelnost, ampak norišnica Slovenija po Lukšiču.

Danes Lukšič in Pahor delujeta kot »dober policaj, slab policaj«. Pahor se ideoloških tem izogiba, zagovarja varčevanje, fiskalno pravilo in vse miri, Lukšič se zapodi v vsako ideološko temo in jo napihne do maksimuma, zavrača fiskalno pravilo kot mrtvo in milni mehurček ter vse še bolj podžiga k radikalizmu. Vlado kritizira, da ni na pravi poti in jo poziva, naj se prestrukturira. Pri tem pozabi povedati, katera je prava pot: a tista, po kateri je skupaj s Pahorjevo vlado hodil za ceno dveh milijard državnega dolga vsako leto?

Slovenijo v norišnico že dolgo spreminja Milan Kučan, znanec diktatorja Lukašenka. Njegovo delo ni zaman, čeprav še vedno išče nadomestnega sina, ki bi ga ustoličil za vladarja Slovenije. Poleg favorita Jankovića, zdaj pošteno kontaminiranega z vsemi aferami, ima vedno pri roki še kakšen nadomestek nadomestnega sina. Spet je po medijih zakrožilo ime Igorja Šoltesa kot potencialnega mandatarja. Kako lepo. Spomnimo, da ga je januarja letos fotograf Reporterja zasačil s Kučanom ob tortičanju in kofetkanju. Šoltes je razložil, da je Kučana poučeval prav o zloglasnem zlatem pravilu. Glavno, da sta kot rit in srajca, drug brez drugega ne moreta, ponovno sta glavi tiščala skupaj na proslavi 27. aprila na Kongresnem trgu v Ljubljani. Očitno sta spet razpravljala o radiču na ljubljanski tržnici in modrovala o zlatem, pardon, rdečem fiskalnem pravilu. Ko zmešaš Šoltesa, radič in rdeče fiskalno pravilo, dobiš zelo neokusno kosilo. Kakopak, saj iz ozadja kot vedno še naprej kuha Milan Kučan.