Maja Sunčič: Bo v Sloveniji državljanska vojna?

Mešanica dolžniške krize in ekstremizmov je izredno nevarna, zato bi od nje morali bežati. V tujini se bojijo vzporednic sedanjosti z veliko depresijo v 30. letih prejšnjega stoletja, ki je vodila v drugo svetovno vojno. Mi bi se morali bati naše nedavne preteklosti, hude ekonomske krize v Jugoslaviji v 80. letih prejšnjega stoletja, ki je pripeljala v balkanske vojne v letih 1991−1999. V tujini si nihče, ki ni popolnoma blazen, ne želi vrnitve v obdobje velike depresije in vojne, medtem ko nas levičarski vodje želijo prepričati, da si v Sloveniji želimo vrnitev jugoslovanskih časov, ko smo se zadolževali do nezavesti, bankrotirali in se zbudili v balkanskih vojnah.

Jugonostalgiki so pozabili na vse umazane podrobnosti iz bivše države. Kaj bi sicer ostalo od njih? Bi začeli prdeti in rigati od hrepenenja po bankrotu in vojni? Potem bi se morali spomniti takratne stabilizacije in vseh ekonomskih zločinov hohštaplerskega diktatorja Tita. Ta veliki vzor Lukšiča in Jankovića nas je vse zavozil, nismo več mogli odplačevati dolgov, zato so nam tuji kreditorji zaprli pipice. Ker ni bilo deviz, nismo mogli kupiti osnovnih dobrin, kot so prašek, kava, pomaranče so bile luksuz, prešvercan iz tujine, prav tako nič kaj elitne čokolade milka – te so bile prava trofeja! Danes za takšnim jugoslovanskim sranjem jočejo tisti, ki vozijo do vrha polne vozičke iz nakupovalni centrov.

Ni bilo nafte, z avtom smo se lahko vozili vsak drug dan. Vrnitev teh časov si želijo Slovenci, svetovni rekorderji po novih, ogromnih avtih, s katerimi poleti delajo neskončne zastoje na avtocestah proti morju? Pozimi smo sedeli v vrtcih, šolah, službah in stanovanjih v bundah in plaščih, ker nismo imeli deviz za ogrevanje. To dejstvo so jugonostalgiki potlačili do riti. Oh, kako »bogata« je bila ponudba na ljubljanski tržnici, saj so poleg sadja in zelenjave preprodajali tudi nemške marke. Švercalo se je na veliko, in to res tako bedno robo, kot jo danes vidimo na kupih za odvoz kosovnega odpada. Danes bi morali kot kosovni odpad odpeljati predvsem sedanje jugonostalgične vodje.

Prvoborec jugonostalgije Janković prodaja levičarstvo, partizanstvo, antifašizem, jugonostalgijo itd. Zanj je vse zgolj še en artikel na zaprašeni polici. Vzame dol partizanstvo in jugonostalgijo, spiha dol prah in »robo«, ki je za na smetišče zgodovine, prodaja kot zadnji krik mode. Kot da bi na konzervi, ki ji je potekel rok trajanja, zbrisal datum in gor nalepil drugega, novega. Zdaj je ta trgovec začel tržiti še vojno. Partizan, pardon, hajduk Zoki, nas bo v štirih mesecih osvobodil?! A od Nemčije, novodobne Turčije? Potem ni čudno, da Merklova ne Erdogan nočeta slišati zanj.

Tudi Igor Lukšič se je v zadnjih mesecih strgal s ketne, to ni presenetljivo. Ni zgolj v Jankovićevi senci, ampak ima celo bistveno slavnejšega soimenjaka, črnogorskega premierja. Zato se iz Lukšiča v forumih norčujejo, da je Črnogorec. Črnogorski niz mu vsekakor pristaja – med balkanskimi vojnami je bila Črna gora za Miloševićevo Srbijo kot levo oko, danes pa je Lukšič Jankoviću prej kurje kot levo oko. Ali natančneje – zadnja rupa na svirali. Zato skuša Lukšič s partizanskimi, v resnici hajduškimi prijemi, zasenčiti Jankovića, ko pravi, da se bo po partizansko boril proti dokapitalizaciji NLB.

S partizanstvom in jugonostalgijo se trži tudi Janez Stanovnik, ki s svojimi brki še vedno fura podobo hajduka. No, Srbov sploh ni prevaral, saj so me v 80. letih, ko so se odnosi med Srbi in Slovenci ohladili, spraševali, kako da ima tisti naš Stanovnik hajduške brke. Ampak Stanovnik se še vedno navdušuje nad Srbi, ko se utaplja v jugonostalgiji. Danes je celo pripravljen zakuhati vojno v Sloveniji, da ne bi končno spoznal, da Jugoslavija ni bila nikoli prijazna Slovencem ne drugim narodom, razen Srbom, saj je bila velikosrbska tvorba, Srboslavija. Dokler so Srbi lahko vse po esesovsko tlačili in kradli, je bilo ok. Ko je denarja v 80. letih zmanjkalo, je zmanjkalo tudi velikosrbske prijaznosti. Potem so se oborožili za »bratsko« klanje po Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini in na Kosovu.

Zato bi morali zavrniti retoriko slovenskih levičarjev, saj ta vedno bolj spominja na besede balkanskega vojnega zločinca Slobodana Miloševića. Dolžniška kriza in ekstremizem namreč rojevata vojno. Namesto da predsednik Türk hiti pridigat po vsej Sloveniji o »veličastju« jugoslovanske zgodovine, naj se raje spomni mrtvih, pregnanih, posiljenih, požganih, obubožanih in pogrešanih v balkanskih vojnah, vseh žrtev zlagane in bankrotirane jugoslovanske ideologije. Ko Lukšič razpreda o vsem, kar so nam »dali« totalitarni socializem, kardeljizem in titoizem, naj raje razmišlja o slovenskem deležu jugoslovanskih dolgov, od katerega v 21 letih samostojnosti nismo odplačali niti centa glavnice. Žal je realnost še bolj zastrašujoča, saj je najhujši od vseh Janković. Ko svojim navijačem obljublja osvoboditev, pogreva kri balkanskih vojn.