Zaokrožili sta imeni evropskega komisarja za okolje Janeza Potočnika in Stojana Petriča iz Kolektorja. Potočnikovo ime se nenehno pojavlja med sanjskimi mandatarji, omemba Petriča je novost. Petrič je član programskega sveta Foruma 21 in se z Jankovićem in drugimi velebogataši iz Kučanovega Foruma 21 uvršča na Managerjevo lestvico najbogatejših. Tokrat si bomo ogledali, zakaj bi bil Potočnik povsem neustrezna mandatarska izbira za Slovenijo.
Ker živimo v parlamentarni demokraciji, si moramo najprej postaviti vprašanje: kaj nam bo tehnična – ali še huje – »projektna« vlada? Tehnična ali »projektna« vlada je popolna prevara volivcev, sopomenka za diktaturo lobijev, ki niso nikomur odgovorni. Zakaj naj bi nas vodili tisti, ki jih nismo izvolili in zaradi tega nimajo potrebne legitimnosti? Njihovega programa nismo kupili na volitvah! Če hoče kdo vladati, potem naj kandidira na listi te ali one stranke, zato so edina rešitev predčasne volitve, ne pa diktatura tehnične vlade. Da ne govorimo o »projektih« projektne vlade, s katerimi nas zavajajo – te lahko izvede kdorkoli, le predčasne volitve je treba imeti, saj je za izvedbo večine projektov potrebnih vsaj nekaj let.
Kdo je sploh Potočnik, da nam ga tako silovito in vedno znova vsiljujejo? Propadli politik Gregor Golobič ga ima od nekdaj v čislih. Še več, med zaresovci je bil tudi Potočnikov brat Alojzij, ki je danes poslanec PS. Janez Potočnik ima številne odlike za premiersko marioneto. Iz njegovih medijskih predstavitev lahko vidimo, da gre za osebo brez jasne identitete, torej za odlično prazno lupino. Kot premier bi zagotovo briljiral v slalomiranju med interesi lobijev. Zato ni presenetljivo, da ga ima Kučan nenehno v rokavu. Pred dvema letoma je Kučan v želji, da bi zamenjal Pahorja, šel tako daleč, da se je celo »pregrešil« in zapustil svoj fevd na relaciji Murgle–Zvezda in se odpravil na skrivni sestanek s Potočnikom v Bruselj. Kmalu za tem je takratni premier Pahor začel govoriti o Kučanovih »stričevskih« poskusih, da ga zamenjajo s tehničnim mandatarjem. Misija Potočnik je na srečo spodletela, saj smo imeli v 2011 predčasne volitve.
Dokaz, da je Potočnik nenehno v talonu za mandatarja, so javnomnenjske ankete. Zakaj bi sicer nekoga, ki na slovenski politični sceni sploh ne obstaja, leta in leta uvrščali pri vrhu priljubljenosti na Delovem barometru? Dvom o Delovem barometru glede Potočnikove priljubljenosti zbuja peto mesto poraženega Danila Türka za januar 2013. Saj ta po totalnem porazu na volitvah decembra 2012 sploh ne obstaja več na političnem prizorišču! Türk je leta in leta vladal na vrhu te lestvice, dokler niso prišle volitve, ki so ga spustile na realna tla in pokazale, da še zdaleč ni tako priljubljen. Šele volitve bi pokazale, kakšna je dejanska Potočnikova priljubljenost.
Povrh vsega je Potočnik popolnoma ločen od slovenske realnosti, kar lahko vidimo tudi iz njegovih tvitov, ki se pojavljajo na nekaterih spletnih portalih. Tvita, in to celo v angleščini, na splošno o ekološki problematiki, o vodah, ribah, ribolovnih režimih, kemikalijah, zeleni energiji, ne pa o zadevah, ki se dotikajo vsakodnevnega slovenskega biti ali ne biti. Ko je šlo za slovenska ekološka vprašanja, se je slabo odrezal. Zaradi načrtov za plinske terminale v Tržaškem zalivu, ki zadevajo slovenske ekološke interese, je konec leta 2011 prišel na črno listo Alpe Adria Green. Ta mednarodna nevladna okoljska organizacija je Potočnika predlagala v izbor za najbolj neekološko ozaveščeno osebnost leta 2011 in ga obtožila, da dela proti lastni državi, http://www.rtvslo.si/okolje/alpe-adria-green-potocnik-je-zavestno-ravnal-proti-svoji-drzavi/273383.
Ribarjenje v kalnem s Potočnikovim imenom kaže, da gre za kupovanje časa za Kučanovo PS, ki ji je odklenkalo, zato želijo volitve preložiti v čim bolj daljno prihodnost. Vmes kot podmazana deluje Kučanova dominantno-medijska mašinerija. Navijanje za Kučana in njegove favorite je kakopak primer demokracije in medijske neodvisnosti, drugo pa je treba zažgati na grmadi. Lep primer tega je Ranka Ivelja, ki jo sam Kučan tako zelo ceni, da ji pravi medijski guru, ona pa se ob tem ima celo za neodvisno novinarko! Res smo nizko padli. Seveda, saj Ivelja kakršno koli kritiko Kučana in njegovih favoritov avtomatično ožigosa za provladno (= projanšistično) in konservativno, medtem ona »objektivno« ploska Kučanu in maha z zastavico.
Pot do novega mandatarja tlakuje tudi pobuda sredinskega trojčka DL-Desus-SLS, ki je lansiral ime Franceta Arharja kot možnega mandatarja. Očitno se je predsednikom Virantu, Erjavcu in Žerjavu od nenačelnosti in dvostolčkarstva tako poslabšalo, da ne znajo več niti računati. Ali pa gre za neko drugo preračunljivo »računico«? Že spet je udaril tudi Janko Veber s klasičnim repertoarjem o veleizdaji in pokazal, da Lukšič sploh ne nadzoruje poslancev svoje stranke, saj imajo ti svojo agendo, identično Kučanovi: v imenu »nacionalnega interesa« ne dajo državnega premoženja in očitno v nasprotju z Lukšičem nočejo na predčasne volitve. Če ne bo šlo drugače, bodo ankete kot naročene začele kazati, da DL, Desusu, SLS in SD kopni podpora, da bi jih prisilili v poslušnost in v koalicijo s propadlo PS. Le da Kučan najde svojo mandatarsko marioneto s 46 glasovi podpore. In Slovenija bo gotova. Zato je treba čim prej na predčasne volitve.