S pogrebno mašo in krščanskim pogrebom se bodo svojci, sorodniki, prijatelji, znanci in vsi prizadeti danes lahko dostojno poslovili od osmih doslej najdenih žrtev z morišča na notranjskem Mačkovcu. Vseh štirideset žrtev, pokončanih 28. oktobra 1943 s hladnim orožjem partizanskih enot, žal ne bo mogoče najti. Njihove ostanke so že davno raznesle divje zveri, saj po poboju žrtve niso bile pokopane, ampak le pokrite z vejami bližnjih dreves.
A upanje, ki je tlelo sedemdeset let, v katerih niso bili dovoljeni žalovanje, slovo in pokop, ni zamrlo. Nadi (Bernardki) Debevec, ki je vse žrtve osebno poznala, bi veliko pomenilo, če bi bila najdena vsaj ena koščica, vsaj en delček: »Tudi s tem bi lahko živela.«
Ob njenih besedah velja dodati razmišljanje njenega sina Franceta Debevca - Korošca: »Sosedje, prijatelji, znanci sprašujejo in dvomijo, odkrivajo monstrume in strahove, želijo pozabiti preteklost s prekrivanjem debelih plasti pozabe in 'vsegliharske' virtualne neresničnosti.« Kako je mogoče, se ob tem sprašuje Debevec, da še vedno niso pripravljeni doumeti, »da nesodno poklane in odvržene žrtve pripadajo nam in mi njim, da so to naši bratje po rodu? Na nas je, da jih pokopljemo tako, kot smo do zdajšnjih časov pokopali vse svojce, prijatelje, umetnike, vojake vseh cesarstev in kraljevin ter borce vseh strani. Vsenarodno in dosledno smo pokopali vse svoje velike može in žene, tudi vse, ki so bili neznatno majhni in komaj rojeni,neizživeti ali so zaznamovani ganili ves narod.«
Za Franceta Debevca - Korošca in za vse prizadete je bilo težko oditi na kraj usodnega imena ter pod ovinkom za vedno krvave ceste izkopavati skelete prednikov. Najdenih je bila le dobra tretjina od okoli štiridesetih mučencev, saj so vse druge raznesle divje zveri, svoje je naredilo sedemdeset dolgih let, v katerih so svojci le na skrivaj in v strahu obiskovali kraj zločina ter prižigali svečke. Po pripovedovanju Jožeta Cimpermana iz vasi Selo, ki je v bližini Mačkovca, je bilo mogoče ostanke žrtev najti še leta 1946, tri leta po zločinskem poboju. Takrat je bil z drugimi osemnajstimi furmani v gozdu, od koder so vozilo les s konji: »Starejši furmani so nama z bratoma naročili, naj pobereva še ohranjene in razmetane cunje od oblek, ki so bile po skalah. Ker trupel ob smrti niso pokopali, smo lahko videli kosti in glave, ki so jih naokrog raznašale lisice. Vse skupaj smo pokrili z vejami posekanega lesa.«
Ko se je razpletala krvava zgodba, je bil Jože Cimperman star enajst let, glas o tem, kaj se je zgodilo v Mačkovcu, pa se je v komaj dveh dneh razširil po vseh bližnjih in daljnih vaseh. Vedelo se je, da so bili pobiti ljudje iz Notranjske, iz bližine Cerknice: »O tem takrat ni bilo nobene skrivnosti. Kamor je šla brigada, tam so jih pobili. Tudi na Travni gori so jih pobili, ker jih potem ni bilo več nazaj.«
VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.