Vlado Marjana Šarca je zapustil tretji minister. Ga vidite drugače kot odhod kohezijskega ministra Marka Bandellija in ministra za kulturo Dejana Prešička?
Ponujeni in sprejeti odstop ministra Lebna je za vlado in premierja Šarca bolj zagaten. Ozadje odstopa je bolj delikatno, v igri so bili tudi interes in finančni posli, s katerimi so povezani sumi politične korupcije. Afera ministra Bandellija je bila v primerjavi s temi spopadi dokaj banalna, nič dosti manj zgodba s Prešičkom, ki si je dal prevažati glasbene inštrumente. Lebnov odhod je pomemben tudi zaradi pospešene dinamike odstopanja ministrov.
Je menjava ministrov že prehitra?
Odslovitev enega ali dveh se, kot smo spremljali, zlahka unovči kot odločnost predsednika vlade in krepitev njegove avtoritete. Ko v kratkem času sledijo še drugi, se med volivci le zaseje sum, da ni nekaj narobe le s tistimi, ki morajo oditi, temveč z vlado kot celoto in kajpada tudi njenim predsednikom. Nenazadnje, premier je te ministre tudi izbral oziroma se z njimi vsaj strinjal, ko so mu jih predlagale druge koalicijske stranke. Podoba Šarca kot odločnega politika strogih meril, ki zna udariti po mizi (drugače od predhodnika), se bo sčasoma izkazala za zlagano.
Od stranke SMC tokrat zahteva, da mu za ministra predlaga takšnega človeka, kot je bil Leben. Ali to naznanja večja trenja v koaliciji?
Novokomponiranim kadrovsko podhranjenim strankam ni lahko najti primerne ministrske kandidate. Če se bo njihovo odstopanje nadaljevalo, se bo vedno manj kompetentnih politikov ali strokovnjakov pripravljeno vključiti v delo vlade. Iskanje ministra za kulturo to že razkriva; čeprav SD velja za etablirano stranko s širšim kadrovskem zaledjem, se je, ko je morala najti zamenjavo za Prešička, znašla v kar precejšnji zadregi in je niti ni mogla skriti. Zadrege instantne stranke so pri tem le še večje.
Podpora stranki premierja LMŠ se je močno zvišala tudi in predvsem na račun drugih koalicijskih strank, kažejo javnomnenjske raziskave. Kaj hitro pri teh sicer ne kaj dosti manjših koalicijskih strankah dozori spoznanje, da so z vztrajanjem v vladi obsojene na životarjenje ali celo propad. Znotraj vlade oziroma koalicije bi zato zlahka nastali intenzivnejši konflikti. Pravzaprav smo jim že priča.
Sociolog dr. Matevž Tomšič: Trikratna prednost LMŠ pred SDS – to je privlečeno za lase.
Kaj nasprotja med vladnimi strankami pomenijo za projekte, ki jih vlada načrtuje? Pred dnevi so bili predstavljeni obrisi davčne reforme.
Katera vlada pa ni napovedovala davčne reforme? Ali pa denimo zdravstvene reforme? Saj s temi projekti oziroma reformami vlada na misli resno. Že zato ne, ker ne premore trdnejših programskih izhodišč. Ko se je Šarec pogajal z Novo Slovenijo, je bil vsej deloma pripravljen iti v smer večje liberalizacije, tudi pri znižanju davkov. Ko se je nato pogajal z Levico, je krenil v povsem nasprotno smer – v krepitev davčnega bremena. Od takšne vlade pač ne moremo pričakovati konsistentne politike.
Zanima me vaše mnenje o špekulacijah, da naj bi Šarec zapeljal svojo kompozicijo v predčasne volitve in vnovčil visoke ratinge priljubljenosti?
Predčasne volitve seveda niso izključene, saj so postale že skoraj pravilo. Ali bi se zgodile po volji predsednika vlade Šarca ali mimo njega, pa je drugo vprašanje. Malo prezgodaj je še. Če se zanaša na svoje visoke ratinge, ki so po moji oceni (medijsko) napihnjeni, bi opozoril, da se lahko hitro spremenijo.
Visoki ratingi LMŠ za vas niso verodostojni?
Trikratna prednost LMŠ pred SDS – to je privlečeno za lase.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
