Pred začetkom vodenja vlade predsednik socialnih demokratov Borut Pahor obljublja, da bo pri položajih, na katere ljudi postavlja ali odstavlja vlada, ključna strokovnost, ne pa politična pripadnost. Gregor Golobič, predsednik druge največje koalicijske stranke Zares, je v politični govor vpeljal besedo samoomejevanje politike. Slovenijo naj bi iz države političnih strank spremenili v državo državljanov, pri tem bo menda avantgarda Zares. Predvsem pri slednji se zatakne. Njihovo zares novo politiko vodijo stari kadri LDS, ki so to stranko pripeljali do enačenja s korupcijo in klientelizmom. Razkrivamo dokumente, ki pričajo o bogato plačanem »samoomejevanju« Bogdana Biščaka, nekdaj visokega funkcionarja LDS, zdaj desne roke Golobiča v Zares.
Bogdan Biščak je bil leta 1991 na listi LDS izvoljen za predsednika izvršnega sveta občine Postojna, že leto zatem so ga strankarski kolegi predlagali za generalnega sekretarja državnega zbora. Na tej funkciji je bil do 1997. Nato se je za nekaj let umaknil iz aktivne politike, najprej je bil leta 1998 direktor projektov pri Zavodu za kakovost storitev in komunikacij, na začetku leta 1999 je ustanovil družbo Konzul, lobiranje in svetovanje, d. o. o., ki ji direktoruje še danes. Po zadnji zmagi in najbolj prepričljivi zmagi LDS na volitvah leta 2000, ko je nekdanji dolgoletni kadrovik in generalni sekretar Gregor Golobič sestopil z oblasti zaradi študijskih obveznosti (diplomiral je na filozofski fakulteti), ga je Biščak, zanj najzaupnejši sodelavec v LDS, začasno nasledil kot v. d. generalnega sekretarja stranke. Mesto generalnega sekretarja mu ni bilo usojeno, saj je bil zanj na kongresu LDS leta 2002 izvoljen njegov rival Peter Jamnikar. Biščak je tako postal »zgolj« izvršni direktor LDS. Podobno kot Golobič je tudi on pred dvema letoma izstopil iz potapljajoče se LDS,in skupaj sta zasnovala Zares, kjer je Biščak trenutno sekretar. V zvezi z deklariranim samoomejevanjem zaresovcev je zanimivo predvsem njegovo obdobje od 1998 do 2001, ko je bil precej aktiven lobist. Pridobili smo obsežno dokumentacijo o tem, kako je pri državnih funkcionarjih in uslužbencih vdeti njegovo lobiranje za družbo Emona Obala Koper za tri tisoč nemških mark mesečno.Vprašanje brezcarinskih trgovin
Aprila 1998 je Biščak najprej kot direktor projektov Zavoda za kakovost storitev in komunikacij z Emono Obalo (tedanjim direktorjem Zmagom Furlanom) sklenil pogodbo o konzultantskem sodelovanju. Za dva tisoč nemških mark mesečno je moral Zavod družbo Emona Obala informirati o predpisih, ki so v pripravi in lahko nanjo vplivajo, informirati državne institucije o možnostih in namerah Emone Obale v poslovnih odnosih z državo, predlagati tej družbi strategijo komunikacij z državnimi inštitucijami in informirati posamezne državne inštitucije o argumentih, pomembnih za Emono Obalo pri pripravi predpisov. Naloge za Zavod je v skladu s pogodbo izvajal Biščak. Kaj je bila dejansko njegova osnovna naloga, zaradi katere ga je trgovska družba sploh najela, iz pogodbe ni razvidno, pač pa, na primer, iz dopisa Emone Obale s 30. novembra 1998, kjer med drugim piše: »V primeru, da naš projekt uspe (uraden obstoj prostocarinskih prodajaln do vstopa Slovenije v EU), vam priznamo še dodatnih 500 DEM mesečno za obdobje od 1. 1. 1999 dalje.«
Zgodba zapiranja oziroma preoblikovanja slovenskih brezcarinskih prodajaln je bila v teh letih ena bolj vročih v odnosu med Evropsko unijo in Slovenijo kot kandidatko za vstop v EU. Ta je sklenila, da se po prehodnih sedmih letih 30. Junija 1999 ukinejo vse take prodajalne (PCP) oziroma duty free shopi na njenih notranjih mejah, odprti pa lahko ostanejo na mednarodnih letališčih in pristaniščih, torej izhodih iz Unije. Svet EU se je za to zavzel, ker obstoj PCP ni bil v skladu z načeli skupnega trga in so bile te trgovine v nasprotju s tako opevanim varstvom konkurence. Izdelki v njih namreč niso bili obdavčeni in podvrženi carinskim predpisom kot vsi drugi v »navadnih« trgovinah, torej so bile te trgovine v veliko bolj ugodnem položaju. Zaradi zaščite lastnih interesov je EU, ki so jo motile tudi PCP na mejah s tedanjimi kandidatkami za vstop, zahtevala zaprtje tudi teh prodajaln. Seveda so kandidatke in družbe v njih, ki so imele tovrstne PCP (med njimi Emona Obala), hotele zapiranje čim bolj zavleči, po možnosti vse do vstopa v EU. Tu je bila tržna niša za lobiranje Bogdana Biščaka pri slovenskih funkcionarjih in uradnikih.
VEČ V TISKANI IZDAJI