Zaradi oporečništva in nepomirljivosti s komunizmom mu je bilo onemogočeno življenje v Sloveniji. Ni mu bilo dano postati prerok v lastni domovini, svojo svobodomiselnost in pokončnost je bil prisiljen zadnjih šest desetletij svojega življenja plačevati s tujstvom na Škotskem. Z njim odhaja simbol slovenskega trpljenja pod komunizmom in hkrati simbol moči preživetja. Komunisti so Ljubu uničili vse. Ubili očeta Franja, uspešnega podjetnika in pobudnika industrializacije Kranja. Sircem so nacionalizirali (beri pokradli) vse; tovarne, stroje, hišo. Vse, vključno s posteljnim perilom. Žalibog Ljubo tudi po 25-letih pravdanja z Republiko Slovenijo ni dočakal pravice in rešitve vseh denacionalizacijskih zahtevkov.
Popolna razlastitev ugledne kranjske meščanske družine ni bila dovolj. Leta 1947 so Ljuba, njegovega očeta in še trinajst soobtoženih vključili v montirani Nagodetov proces, s katerim so komunisti želeli obračunati z demokratično opozicijo. Prvoobtoženi Črtomir Nagode, Boris Furlan in Ljubo Sirc so bili obsojeni na smrtno kazen. V Nagodetovem primeru je bila obsodba izvršena, ostalim pa so kazni znižali. V zaporu je skupaj prebil sedem let in pol, od tega dve leti v samici, leta 1954 je bil predčasno izpuščen. Sicer svoboden je hitro ugotovil, da ga bodo komunisti, če ne bo pristal na sodelovanje s SDV, onemogočili in da v domovini zanj ni prihodnosti. Zato je leta 1955 pobegnil v tujino. Nadzoru SDV se celo s tem ni mogel v celoti izogniti, po podatkih iz Arhiva RS je SDV nadzor nad njim izvajala do leta 1989.
Na univerzi v Fribourgu je opravil doktorat iz ekonomije in se v šestdesetih letih na univerzi v Glasgowu uveljavil kot pronicljiv raziskovalec socialističnih gospodarstev, zlasti problematike jugoslovanskega samoupravnega socializma. Objavil je dve temeljni monografiji Economic Devolution in Eastern Europe (1969) in The Yugoslav Economy under Self-management (1979). V času, ko se je večina zahodnih akademikov navduševala nad socializmom, zlasti nad jugoslovansko »tretjo potjo«, je Ljubo vztrajal v svoji nepomirljivi kritiki. V njej je izhajal iz izhodišč avstrijske ekonomske šole pri čemer je poudarjal tako von Misesov argument spodbud, vezanih na lastninske pravice kot von Hayekovo videnje ekonomskega problema kot problema razpršenosti informacij. Povedano lapidarno, socializem je produkt bolnega uma, ki ob dani naravi človeka in stvarnosti, s katero je soočen, ne more delovati. Preživetje socializma je mogoče zgolj z njegovim zooženjem v avtoritarno-totalitarni sistem, ki zanika svobodo posameznikov in radikalno poenostavi ekonomski problem. Ljudje v takšnem sistemu sicer lahko užijejo večjo raven enakosti, vendar je to enakost v revščini in za ceno sistematičnega kršenja človekovih pravic in svoboščin. Zlom socializma in padec berlinskega zidu 1989 je v celoti potrdil pravilnost njegovih analiz. Po upokojitvi je svoja akademska prizadevanja nadaljeval na inštitutu CRCE – Centre for Research into Communist Economies, ki ga je leta 1983 ustanovil. Velika Britanija se mu je leta 2001 za njegovo življenjsko delo oddolžila z visokim odlikovanjem viteškega reda Most Excellent Order of the British Empire, natančneje postal je komandant tega reda oziroma pridobil naziv CBE. Država Slovenija primerljive geste ni bila sposobna.
Ljubova velika bolečina so do zadnjega ostale razmere v Sloveniji, tj. spodletela tranzicija zlasti brezpravna država. Na začetku tranzicije je poizkusil stvari spremeniti. Leta 1992 se je odzval povabilu LDS za kandidaturo na predsedniških volitvah. Upoštevaje ime, je naivno domneval, da gre za pravo liberalno stranko vezano na idejno izročilo klasičnega liberalizma. Zanemaril je dejstvo, da gre za stranko naslednica ZSMS in da jo sestavljajo mladokomunisti. Drnovšek & Co. so Ljuba grdo izrabili, mu odrekli logistično podporo, ki je botrovala poraznemu 1,51% volilnemu izidu. Kljub temu ponesrečenemu ekskurzu je do konca ostal osamljen zgled pravega, konservativnega liberalizma na slovenskem.
Hudim udarcem usode navkljub sem pri Ljubu poleg izjemne intelektualne ostrine in polihistorske razgledanosti občudoval njegovo vedro nrav in optimizem. In gosposkost. Ljubo je bil velik gospod. Priljuden, a z državniškim gravitasom, najboljše kar je premoglo pogubljeno slovensko meščanstvo. Ljubo, pogrešal te bom.
