Kar ga ne ubije, ga krepi. Mnoge, ki v bližini levega trojčka vztrajno pripravljajo razmere za zamenjavo oziroma umik predsednika vlade Boruta Pahorja, skrbi, da bo neizvedeni »teroristični napad« izrabil za krepitev podobe politika, ki se dobesedno žrtvuje za volivce. »Bombaš iz Vukovarja« bi lahko za nekaj časa utišal razpravo o njegovi mandatarski kompetenci.
Pravi »atentatorji« na Pahorja pa so še vedno na delu. Spodnesejo ga lahko – če ne bo šlo kmalu, pa pred koncem mandata, ko bo treba računati na novega liderja opozicije – namnoženi kritiki »z leve« s sistematičnimi »poskusi političnega umora«, če si zadnje besede sposodimo pri Gregorju Golobiču. Za Matevža Tomšiča s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici te kritike same po sebi Pahorja ne morejo spodkopati. »Levica ga še vedno potrebuje, saj vsaj trenutno ustrezne zamenjave zanj nima.«Dejstvo je, da je levi trojček tam, kjer je, se pravi na oblasti, predvsem po njegovi zaslugi; ne po zaslugi njegove SD, in še bistveno manj po zaslugi Golobiča in Kresalove oziroma Zares in LDS. Tomšiču se kljub potrebnosti in zaslugah Pahorja zdi mogoče, da mu bo »lahko na neki točki vsega skupaj preprosto dovolj in se bo umaknil«. Pahorju so sposobnost vodenja vlade oporekali že v času, ko še ni bil njen predsednik. Razlogi za stopnjevanje očitkov gre po Tomšičevem mnenju iskati v upadanju podpore vladi in s tem celotni tranzicijski levici, zaradi česar se krepi nezadovoljstvo tudi v vrstah njenih podpornikov.
Zakaj so mnenjski voditelji levice tako gorki do Pahorja? Razlog za njihovo kritično usmerjenost je po Tomšiču predvsem v tem, da niso povezani s Pahorjevim krogom in njegovo usmeritvijo (kakršnakoli že je), ampak so jim precej bližje Golobič in Zares. »Zagovarjajo namreč bolj radikalen pristop v smislu ideološkega zaostrovanja in obračuna z 'dediščino' Janševe vlade. Prav ti so bili vsa ta leta glavni protagonisti kulturnega boja, ki ga še zdaj spodbujajo. Zato je Pahorjev spravljivi in konsenzualni pristop zanje zelo moteč.«
Ali imamo kandidata za novega mandatarja?
Jernej Pikalo s Fakultete za družbene vede opozarja, da je ustavna ureditev glede menjav mandatarjev izjemno toga. Mogoče ga je zamenjati zgolj z drugim mandatarjem. Pravo vprašanje je zanj torej, ali imamo trenutno kandidata, ki bi imel željo in realne možnosti postati novi mandatar. Ta bi moral zbrati večino v državnem zboru in na novo (pre)urediti politično konstelacijo moči. »Mislim, da trenutno nimamo takšnega človeka in so zato premisleki o menjavi mandatarja zgolj špekulacije. Volitve so kot presečna točka prinesle neki konsenz politične volje v danem trenutku; novi mandatar lahko postane samo tisti, ki bi premaknil ta konsenz, kar pa je zelo neverjetno. Ni torej politične volje po zamenjavi mandatarja,« sklene Pikalo.
VEČ V TISKANI IZDAJI