Ljubijo Velikega brata

»Z leti pa se je še radikaliziral do te mere, da z dokazljivimi lažmi prestopa mejo, ki naj bi varovala temeljne človekove pravice in dostojanstvo ljudi.« (Janez Markeš o Janezu Janši v Delu, 19. februarja 2011) In: »Človek je bolan, slepo sovraži in se ne zna ustaviti. Državni interesi Slovenije se mu sladko fučkajo.« (Janko Lorenci o isti osebi, Kurjač, Mladina, 18. 2. 2011) Ter: »Janez Janša se ne bi opravičil niti samemu sebi.« (Miran Lesjak, Nehoteno ponarejanje, Dnevnik, 20. 2. 2011)

Izbrali smo tri šampione resnice, da bi nam kdo ne očital, da nismo sposobni upoštevati pluralnosti medijskega prostora. Prva poved je iz Dela, druga iz Mladine, tretja iz Dnevnika. Večer, pri katerem je ravnokar izšlo »zgodovinsko« pričevanje Marina Tomulića, človeka, ki je »ušel atentatu Stipeta Mesića«, ko je ta v osebi predsednika republike želel osebno odstraniti pričo »trgovine z orožjem«, kot je Tomulić to definiral, puščamo zaradi dobrega okusa vnemar. Vsaka »resnica« nekega psihopata (Marina Tomulića) lahko postane naslovnica medijev le v psihotičnem okolju: to pa slovenska medijska krajina nedvomno je. Večer je zato o sebi povedal veliko več kot o Janezu Janši in Marinu Tomuliću skupaj.

Vendar pojdimo globlje: slovensko medijsko okolje je psihotično: to dokazujejo prvi, drugi in tretji navedek iz začetka. Avtor prvega je Janez Markeš. Širša slika v prostoru namreč dokazuje, da je njegov premet v smeri proti Janezu Janši tretji in ne drugi poskus spremembe osebne identitete v smislu stališč, ki jih človek zagovarja. »Vatovec mi je tudi povedal, da je Markeš rohnel že v nedeljo na uredniškem sestanku, češ ali jaz ali on.« (Ivo Žajdela, op. B. M. Turk) »Dejal je (Igor Kršinar, op. B. M. Turk), da mu je Markeš ob tem izjavil, da sem to doslej sicer pokrival jaz (Ivo Žajdela, op. B. M. Turk), ker pa so me sedaj nogirali, naj gre poročat on. Značilen pa je tudi Markešev besednjak, da so me nogirali. Vztraja pri grobem besednjaku in še naprej trmoglavi s tem, da me je nogiral.« »Markeš je rekel, da sem persona non grata.« (Ivo Žajdela, Leta velikih prevar, samozaložba, Ljubljana 1996, str. 39–40). Vsi navedki razodevajo, da je Janez Markeš intenzivno pokrival prvo fazo tranzicijske akumulacije kapitala, v kateri so sodelovali predstavniki tedanjih krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke.

Stvar je še toliko bolj presenetljiva zato, ker Žajdela poroča o ključni čistki novinarjev na tedanjem Slovencu v avgustu 1992, čistki, ki je bila korelativna »prenovi« tedanje SKD, v kateri so v pripravah za prvo veliko koalicijo z LDS odstranili vso opozicijo. Na konvencijah za predsedniškega kandidata proti Kučanu so umaknili Ivana Omana (in Andreja Capudra), na njuno mesto je po ponarejanju rezultatov predsedniških konvencij (avtorji tega so bili na pobudo Lojzeta Peterleta predvsem Edvard Stanič in njegova skupina) prišel Ivo Bizjak.

Na enak način so opravili tudi s kritičnim podmladkom Mladih krščanskih demokratov v Celju, 15. 11. 1992, kjer sem svojo glavo »izgubil« tudi podpisani. Avtorji prirejanja volitev na kongresu podmladka SKD so bili organizirani z iste strani (Edvard Stanič), operativno pa sta to izpeljala Borut Sommeregger in Rok Šteblaj. Kako globoko seže klan Stanič v tranzicijsko zakulisje, pove podatek, da je ena od njegovih hčera poročena z Borutom Jamnikom, predsednikom Kapitalske družbe in sivim upravljavcem  tranzicijskega  premoženja,  tudi nečakom rdečelase Brede Pečan.

Za vsem pa je bil Milan Kučan in interes njegove skupine, ki je Slovenijo na račun takih prevar predolgo obvladovala. Konflikt Žajdela : Markeš je zato simptomatičen tudi dobro desetletje in pol, odkar se je zgodil. Žajdela namreč ni kdorkoli. Je avtor prvih zapiskov o anomalijah v krščansko- ljudskem bloku ter nekaj nepozabnih monografij o nasilju komunizma v Sloveniji. Je tudi oseba, ki je križ izpovedovanja resnice vzela dobesedno na svoje rame: tisti, ki poznamo njegovo usodo, vemo, kaj ta trditev pomeni. Ivo Žajdela je velik človek.

Markeš je po logiki stvari že tedaj pokrival »mehki trebuh prvega dela tranzicije«. Bil je voljno orodje v rokah uredniških aparatčikov na Slovencu. K Magu, koder je obeležil svojo naslednjo metamorfozo, je prišel proti večinski volji novinarjev na Slivnikovo pobudo. Ko je od Maga prišel na Delo, je spet zasovražil tiste, zoper katere je na Slovencu nastopal. In tu je podal roko Janku Lorenciju, ki ga Janez Janša razdraženo žuli že dve desetletji. Spomnimo se, kakšne fotografije je poleti 1994 – to je bil čas po Depali vasi – objavljal v prilogi Dela, ki jo je tedaj urejeval. Janšo je enačil s »skinheadi«, s fašizmom, besede iz navedka iz prvega odstavka pa dokazujejo, da »predmeta prvotne ljubezni« ni nikdar prebolel.

Kaj pa smo s tem hoteli povedati? Ko Miran Lesjak zapiše sintagmo »nehoteno ponarejanje«, je to stavek, ki bi ga moral urednik odstraniti; ponarejati ne moreš nehoteno: to je tako, kot če bi dejal, da nehoteno smučaš po pobočju. Psihoanalitična analiza te besede pa pove isto kot v gornjih dveh primerih. Janez Janša je predmet neskončnega sovraštva, segajočega do predrazumske meje ali mere, kot namiguje Markešev uvodnik.

Slovenska pamet se tu izčrpa. Nesmisel pomaga razumeti stavek Georgea Orwela v romanu 84. Tam pripoveduje zgodbo posameznika, ki je sovražil Velikega brata do konca: ko pa je čisto onemogel, je spoznal resnico o prvi avtoriteti: »Zastrmel se je v velikanski obraz. Štirideset let je trajalo, da je spoznal, kakšen nasmeh se krije za temnimi brki. O kruti, nepotrebni nesporazum! O trma, zaradi katere je bil po lastni krivdi izgnan iz ljubečih prsi! Toda bilo je prav, vse je bilo prav, boj je bil končan. Izbojeval je veliko bitko nad samim seboj. Ljubil je Velikega brata« (Georges Orwell, 84, Ljubljana 1967, str. 274).

Tomulić, Markeš, Lorenci, Lesjak (itd.) ljubijo Velikega brata.