Kolumnist Vlado Miheljak se je takoj oklical za advokata Danila Türka in pri tem na veliko moralizira. Mediji bi po njegovem lahko pisali samo o ljubicah tistih politikov, ki prisegajo na družinske vrednote – o Janši, Žerjavu ali pa Novakovi. Za predsednika Türka, tako Miheljak, pa ni pravo vprašanje, ali ima in ali sme imeti ljubico.
Objavljamo del kolumne Vlada Miheljaka iz današnjega Dnevnika:"Pri nas o smislu in pomenu ljubic za razvoj politične kulture ne pišejo prvokategorni teoretiki, ampak pritlehni pisuni po medijih. V redu. Od rumenega tiska pač ne gre pričakovati česa drugega. Zanimivo pa je, da enake zgodbe prinašajo tudi mediji, ki si domišljajo, da so - bog pomagaj! - analitični. Tako smo v teh dneh dobili servirano top temo. Špekulacijo o domnevni ljubici predsednika republike, namreč. Tisti, ki ozadje umeščanja zadevnih oseb v ljubezenski trikotnik poznajo, pravijo, da je namig neumnost in brez osnove. Toda to sploh ni pomembno. Tudi in še zlasti, če bi bilo kaj na tem, to pač ne sodi v medij, ki goji vsaj kanček samospoštovanja. Pa to ne pomeni, da te teme nimajo domovinske pravice v tako imenovanih resnih medijih. Seveda jo kdaj pa kdaj imajo. Toda merilo mora biti jasno in dosledno. Vsak človek ima pravico do zasebnosti in osebnosti. Ta imperativ pri javnih osebah smejo mediji kdaj pa kdaj kršiti. Včasih je ne samo dopustno, temveč tudi potrebno s prstom pokazati na koga. Ga razgaliti. Merilo razločevanja, koga razgaliti in koga ne, ne more biti po rezu vaši-naši, temveč po tem, za kakšne vrednote se sicer javna in zlasti politična osebnost zavzema. Nobena informacija "javnega značaja" ni in ne more biti to, ali si neka javna osebnost, denimo politik, lakira nohte, pod strogo obleko nosi podvezice, stopa v istospolne odnose ali kakor koli ruši konvencionalne predstave, dokler… Dokler? Da, dokler njegova zasebna življenjska praksa ni v nasprotju z njegovimi javnimi stališči, z njegovo artikulacijo javne morale. To pomeni, da ima vsaka, tudi javna osebnost pravico početi v svoji zasebnosti in intimi marsikaj, če sicer javno ne propagira česa drugega. Za pokojnega francoskega predsednika Mitterranda je danes znano, da je imel ljubico, da je imel z njo hčerko, da sta prišli, tako kot uradna soproga, na pogreb. In mediji so se znali zadržati. Kar je edini pravilno. Mitterrand ni bil Sarkozy. Ni propagiral tradicionalnih vrednot, družine kot svetinje. Ali denimo ultrakonservativni Haider, ki je zagovarjal tradicionalno nemško, trdno koroško družino, sam pa prakticiral razposajeno homoseksualno prakso. V preteklosti sem zato bil ponosen na zadržanost slovenskih medijev ob vprašanju zasebnega življenja dr. Drnovška, ki je bila polna sivih con. Nekatere je tik pred smrtjo sam razkril. Toda Drnovšek je imel pravico do zasebnosti, ker ni nikoli javno moraliziral. Vsega tega moralna policija Reporterja očitno ne dojema.
Torej, ali sploh pisati o družinskem življenju politikov in javnih osebnosti? Vsekakor. Pri tistih, ki prisegajo na družino kot osnovno celico družbe, je treba biti tudi pri takšnih vprašanjih neizprosen. Razkrinkati je treba njihovo dvojno moralo. Pri nas imamo ob dveh velikih debatah (družinski zakon in OBMP) transparenten pregled stališč. Le njihovo skladnost z življenjsko prakso je treba preveriti. Zato je treba gledati pod prste Janši, Žerjavu, Novakovi, ki so na čelu strank, ki stojijo na mrtvi straži tradicionalnega družinskega življenja. Ni pa treba preverjati zasebnosti predsednika republike, predsednika vlade in vseh tistih, ki iz tradicionalnih vrednot ne delajo političnega kapitala.
Za predsednika Türka torej ni pravo vprašanje, ali ima in ali sme imeti ljubico. V teh dneh mu je treba, kot vrhovnemu poveljniku Slovenske vojske, postaviti druga in drugačna vprašanja. Kako je, denimo, mogoče, da kljub transparentnim in enoznačnim obljubam in zagotovilom lezemo v bojne operacije v Afganistanu? Je sodelovanje Slovenije v ameriški imperialni vojni v slovenskem nacionalnem in varnostnem interesu? Za pomoč in orientacijo poiščite propagandni Natopis iz leta 2004.
To so prava vprašanja za Türka, Pahorja, koalicijo, vojaški vrh. In ta vprašanja, kolikor mi je znano, ob spremembi angažmaja Slovenske vojske v Afganistanu niso bila kategorično postavljena."