In kaj po Mačku, po osamosvojitvi je vsa ta dediščina udbovske in še kakšne dejavnosti šla v zasebne roke? »Ja, saj drugam ni mogla iti, seveda. To je vse v zasebniškem zdaj ..., te stvari so šle približno po tej poti, kot je šel Elan po tisti likvidacijski poti, kot je šel Slovenijales. Poedinci pa imajo danes velike firme /…/.
Sistem je šel narazen, individualci so pa nadaljevali v privatnem ambientu, v družinski podjetniški dejavnosti … Tu se je sprostila sila, ki ni bila več kontrolirana, ni bila več vodena, ni imela več režima ... In so prišli individualni karakterji pa vse tiste slabosti do izraza …; tako kot smo mi po prvi svetovni vojni še kot otroci slišali, ta je pa vojni dobičkar … To se je v drugi obliki zdaj zgodilo, ko smo jim ustvarili ta inštrumentarij, in ljudje so podivjali brez državotvornega značaja, ljudje niso imeli nobenih idealnih pogledov na Slovenijo, ampak je vsak videl le sebe in možnost, ki jo je izkoristil. Ta se je pa na široko ponujala sama od sebe.«
Marsikaj je po letu 1990 tudi propadlo, izbrani so s tem denarjem ustanavljali in podpirali politične stranke, časnike, revije, »kupovali« podjetja …, marsikaj pa zapravili. Nekaj propadanja Kavčičeve dediščine smo lahko spremljali v zadnjih tridesetih letih, četudi v bistvu nismo vselej vedeli, kaj spremljamo. Tako je npr. sredi devetdesetih let 20. stoletja propadla Tržaška banka takrat oz. že nekoliko prej se je v slovenski javnosti tudi veliko pisalo in govorilo o Saftiju, Smeltu … Propad Tržaške banke je bil tudi na dnevnem redu državnega zbora, ko so Slovenci v Italiji skušali najti podporo za njen obstoj.
In kako je leta 2006 odgovoril Kavčič na vprašanje, kdo obvladuje Slovenijo oz. ima sploh kdo pregled, kaj se dogaja: »Ne. Interesi so tako razbiti, državotvorne centrale pa ni.«
Niko Kavčič je bil prepričan, da je propadla predvsem zaradi vedenja ljudi, ki so bili zanjo odgovorni in pa: »Tržaški svet ni videl Slovenije kot svojo matično domovino. On je videl Jugoslavijo. Leta 1990 Jugoslavija propade. Oni se tega niso zavedali in so živeli tisto življenje naprej, ki so ga bili navajeni, bodisi osebno bodisi službeno, z denarjem tujih vlagateljev. Oni niso doumeli, da so nastopili novi časi, novi odnosi, nova razmerja … Slovenski svet na Primorskem, zlasti v Julijski krajini je videl Jugoslavijo, pa Tita, ne pa Slovenije, subjekti doli v banki, pa tisti, ki so te stvari vodili. Ko bi Maček te stvari vodil, se to ne bi zgodilo. Ko je on to pustil, je stvar propadla. So se oni povampirili ...« Podobno je bilo na avstrijskem Koroškem, je povedal N. Kavčič: »To je tudi velika škoda, poslušam te koroške funkcionarje, pravijo, tam leta 1988 so imeli še pozicije. To je bilo še vse Mačkovo delo. To je bilo povezano s tisto Karintijo …«
In kje so vsi zasebni in dolarski računi pri Tržaški banki s sedežem v Kopru pod šiframi: Janez - Janez Jerman, Ma - Pe, Matko Pečar kot center, Vip.'P': Vipotnik – pokret, Lindič – NBL, Intra Intertrade in Slovenija Impex?
Nesposobnost in povampirjenje se je širilo po vsej Sloveniji po letu 1990, je govoril N. Kavčič: »Takrat sem videl, kam te stvari gredo, v popolnoma napačno smer.« Pri tem je mislil tudi in predvsem na privatizacijo in denacionalizacijo: »Moja teza je bila in še zdaj je, da več kot 30 odstotkov tujega kapitala ne sme priti v domovino, iz tega ključa sem izhajal, takrat smo imeli še dosti zdomcev s kapitalom, tako bi lahko ustvarili možnost sistematičnega, počasnega odkupa … A je šlo drugam, zgodilo se je, kar se je, s pidi se je ta stvar do kraja povampirila.«
Naj spomnim: leta 1993 je država začela razdeljevati certifikate in družbeno premoženje. Kar 62 odstotkov vseh certifikatov (kakšnih 4 milijarde evrov?) s(m)o vložili v investicijske družbe – pide, večini ni ostalo domala nič od tega. Nekateri pidovski upravljavci so nato s trgovanjem z deleži podjetij zmanjševali vrednost premoženja v svojo korist. Med drugimi se omenja Darka Horvata iz pida Aktiva, pa tudi Igorja Laha, ki je iz sklada Kompas izrinil male delničarje. Potem so še menedžerski odkupi Viator & Vektorja, Pivovarne Laško, Istrabenza, Merkurja ... So pa tudi svetle izjeme (Lek, Krka …).
Največji problem pa je bil po mnenju Kavčiča predvsem nesposobnost politike: »Te stvari imajo svoj izvor v profesionalnem neznanju, ki smo ga leta 1991 zakoličili s tem, ko smo ustavo postavili, jo naredili po zahodnem zgledu, nimamo pa operativcev, ki bi jo realizirali, obdržali smo stare instrumente vladanja. Nimamo neke konsistentne smeri pozitivnega razvoja. In to je ura resnice ... Okrog proračuna nimamo izdelanega finančnega mehanizma. Bistvo našega sistema je v nezgrajenem finančnem mehanizmu. To pa je posledica neznanja in strankarskih ambicij, in ne državotvornih politikov.«
In kako je leta 2006 odgovoril Kavčič na vprašanje, kdo obvladuje Slovenijo oz. ima sploh kdo pregled, kaj se dogaja: »Ne. Interesi so tako razbiti, državotvorne centrale pa ni.« In zdaj smo v letu 2021 in kaže, da smo, žal, še na slabšem!