Januš je osrednja literarna osebnost slovstvenega ustvarjanja na Koroškem v sosednji Avstriji in najmočnejši lirični glas koroških Slovencev, piše v utemeljitvi. Pesnik je ob neki priložnosti dejal, da je celo nekoliko ponosen, da so z umetnostjo prekoračili ozke koroške meje. Med drugim je edini slovenski avtor, ki je dobil Petrarcovo nagrado, eno najbolj uglednih evropskih literarnih nagrad za književnike in prevajalce.
Prvo pesniško zbirko P(e)s(m)i je izdal leta 1978 v Ljubljani na povabilo Kajetana Koviča. Sledile so Pesmi izbori Ko bom prekoračil besedo, Sredi stavka, Metulj, Moja beseda klije navzgor kakor slika, V barve spremenjena beseda, Krog je zdaj moje okno in druge.
Januševa poezija je modernistična, v svobodnem verzu, z rahlo ironijo in satiro zlasti v prvih pesniških letih, ko je v lirično razpoloženje zajemal predvsem motive iz domačijskega sveta. Potem je segel globlje v notranjost in z iskrivim intelektom v zamotan svet zunanjosti. Nikoli ni mogel mimo koroške stvarnosti in človekovih eksistencialnih stisk.
Kot ustvarjalec, umetnik, je graditelj mostov, potnik med redom in kaosom, med jeziki, med likovno in besedno umetnostjo.
Njegov umetniški kredo je iskanje. S sliko in besedo išče. Pravi, da umetnik ne more drugače, kakor da vedno znova išče in skuša razvijati že dognano naprej, utrip za utripom, centimeter za centimetrom. Zanj sta slika in beseda jezika, ki različno učinkujeta, oba pa po svoje želita vzbuditi čustveni odmev.
Čeprav nosi v sebi kot koroški Slovenec nemški in slovenski svet, ni zavezan koroški stvarnosti. Svet Koroške je zanj nekaj enostranskega, svet, ki ga nosi v sebi, pa je širši, nekaj, čemur vedno znova mora dodajati nekaj, kot sam pravi, novega, občečloveškega.
Zlatnik poezije podeljuje Fit media - tudi pobudnik in organizator Veronikine nagrade - od leta 2005. Doslej so ga prejeli Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Ivan Minatti, Miroslav Košuta, Neža Maurer, Veno Taufer, Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer in Tone Kuntner.