Vse ostalo pa je stvar bujne domišljije upogljive leskove šibe iz Šetinčevega klana. In tako: tam sem govoril med zadnjimi, ker so to storili vsi pred menoj, sem tudi sam najprej povedal v slovenščini in pozneje to prevedel v francoščino. Tzvetana Todorova poznam: doma hranim prijazno pismo, ki mi ga je napisal leta 2000 v zvezi s simpozijem o komunizmu v Ljubljani. Zato sem tudi omenil uvodni citat v Črno knjigo komunizma, ki ga je prispeval prav Todorov. Lesničar Puckova Črne knjige komunizma očitno ni brala, sicer bi to vedela.
Moto glasi: »Življenje je izgubilo svoj boj proti smrti, toda spomin premaguje pozabo«. Na to sem navezal pojem diahrone strukture zavesti zahodnega človeka, ki jo je komunizem želel prednostno uničiti. Lesničar Puckova očitno ne ve, da je Todorov najprej lingvist in mu je tako jezikoslovno izražanje domače. To sem navezal na njegovo opozarjanje glede eksperimentiranja s človeško naravo. Todorov svari, da se kaj takega pač ne zdi sporno velikim državam, kot sta Francija in ZDA. Skupni imenovalec je na dlani: zahodni človek, ki črpa iz generacij pred njim, se ne bo pustil tako zlahka zmanipulirati oz. iztrgati iz svoje identitete. Todorov mi je obširno odgovoril – obstaja tudi magnetogram. Do mene je bil – kot do vseh ostalih, ki so pred tem govorili – prijazen in vljuden. Da bi komurkoli solil pamet ali ga prosvetljeval, slišim prvič.
Vse navedeno me potrjuje v domnevi, da Lesničar Puckove sploh ni bilo v dvorani. Da je to napisala post festum, po kakšni sugestiji iz katere od tranzicijskih prišepetovalnih lož.
Nadalje očita leskova šiba, kaj vse sem pisal o slovenskih pesnikih. Kaj mislim o poeziji Vena Tauferja in Borisa A. Novaka, sem večkrat povedal. Veno Taufer je pesniško nadarjen toliko kot splošno bralstvo Dnevnika, Boris A. Novak kot konzumenti njegovih kulturnih strani. Morda za spoznanje bolj, a dosti ne. Oba to kompenzirata s prilizovanjem politiki, Taufer je starejši, zato je imel čast služiti še Udbi, Novaka odlikujejo mlajši: sicer tudi SZDL, v zadnjem času pa Kučan (častni znak svobode). Slovenija nima nadzornih institucij na področju financ, prava, gospodarskega kriminala, kako jih bo imela na področju literarne kritike. Slovenska kultura je zato postala pribežališče neizživetih umetnikov, ki umetnost razumejo v smislu »važno je, da sem na liniji«, za ostalo bodo že poskrbeli.
Tako svoje pisanje razume tudi jurišna teroristična skupina 571. in Tanja Lesničar Pucko, kot njena falanga. Slovenski pregovor pravi: za vsako … nekaj raste.