Leljak predstavil knjigo s seznamom okoli 10.000 "špicljev Udbe"

Po besedah Leljaka seznam sodelavcev SDV (imenovane tudi Udba) temelji na mikrofilmih, ki jih je leta 1993 na Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji odkril takratni predsednik preiskovalne komisije DZ Jože Pučnik in odredil njihov prenos v Arhiv RS.

Mikrofilmi po besedah Leljak vsebujejo okoli 800.000 dokumentov, med drugim tudi podatke o ljudeh, ki so v letih od 1945 do 1960 sodelovali s SDV. Leljak je do zdaj pogledal dobro polovico dokumentov, pregled preostalih pa ga še čaka, zato do konca leta napoveduje še eno podobno knjigo.

Podobnih mikrofilmov za obdobje po letu 1960 po njegovih besedah ni, se da pa sodelavce SDV razbrati iz drugih dokumentov. Tudi to je naloga, ki ga še čaka, je dejal.

Do zdaj je med sodelavci SDV našel okoli 20.000 oseb (vseh je bilo po njegovem okoli 65.000), v knjigo pa je uvrstil le tiste, ki so lastnoročno podpisale sodelovanje s SDV. Med njimi sta po njegovih besedah tudi nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič in nekdanji predsednik slovenske skupščine France Bučar.

Prav zaradi Drobniča je imel Leljak, kot je povedal, pred izdajo največ pritiskov. Kljub temu vztraja, da je Drobnič podpisal dve izjavi o sodelovanju s SDV, kakor tudi, da je dejansko delal zanjo: "Bil je zadolžen za študente teologije. Njegov šef na SDV je sicer o njem zapisal, da dela slabo, da ni dosleden pri delu ter da ga je treba spomniti na obveze do SDV."

Po besedah Leljaka je 60 odstotkov sodelavcev SDV na sodelovanje pristalo zaradi domoljubja, del zaradi materialnih razlogov, del pa zaradi izsiljevanja s strani SDV. "V knjigi teh kategorij nisem ločil, ker menim, da bi s tem v krivičen položaj postavil tiste, ki so sodelovanje kljub pritiskom zavrnili," je dejal.

V knjigi so poleg imena in priimka objavljeni rojstni podatki sodelavca, kraj bivanja in kodno ime, ponekod pa tudi fotografija. Večinoma gre za osebe, rojene v letih od 1900 do 1930. Leljak dopušča možnost, da je zaradi posameznih nečitljivih dokumentov v knjigi tudi kakšna napaka, pričakuje pa tudi kakšno tožbo.

Po besedah kolumnista Boštjana M. Turka knjiga razkriva eno največjih, če ne največjo tragedijo slovenskega naroda v 20. stoletju, ki je v takšno ali drugačno nesrečo pahnila veliko ljudi. Po njegovih besedah namreč nobena odvisnost človeka ni tako zavezala, kot ga je zavezalo sodelovanje s SDV, pri tem pa ni bil zavezan samo on, pač pa tudi njegovo okolje in njegove žrtve.

ŠPICLJI UDBE IN TISTI, KI TO NIKOLI NISO BILI

»Bil je to čas, ko je še izhajala revija Perspektive in sem bil član njenega uredniškega odbora; to je bil tudi poglavitni razlog zanimanja zame na oddelku tajne policije. Takrat me je sprejel postaven, mlad moški mojih let. Snubil me je za sodelovanje in me v ta namen poskušal obdelati z več strani. Po vseh kriterijih interne varnostne filozofije sem bil kar nekako vnaprej izbran za konfidenta tajne policije; vrli referent za literarne revije pa se je morda prav zaradi tega čutil malodane osebno užaljenega, kos sem se prijemom njegovega snubljenja izmikal. Ko ni nič dosegel z laskanjem, je posegel po grožnji. Imamo sredstva, je rekel, da vas k sodelovanju z nami lahko prisilimo. Odvrnil sem mu, da imam tudi jaz sredstvo, s katerim jim lahko onemogočim vsako izsiljevanje: »Kupim si štrik«, sem odbrusil« (Viktor Blažič, Svinčena leta, MK, Ljubljana, 1999, str. 42).  Pri vseh stvareh je potrebno začeti pri začetku, to je na koncu, je nekoč dejal eden od profesorjev na pariški Sorboni. Tako smo za uvod v odlično monografijo Romana Leljaka Špiclji Udbe izbrali pričevanje nekoga, ki to ni bil. To smo storili iz univerzalnega razloga: pokazati namreč, da se je dalo tudi drugače: četudi se je za to morala plačati najvišja cena.

Drugega primera preprosto nismo mogli izbrati. Več kot 20 000 registriranih sodelavcev Službe državne varnosti, ki jih je Roman Leljak obdelal v svoji študiji, je namreč šele uvod v naslednjo, ki bo prinesla dodatne analize. Utemeljeno pa je moč že ob Špicljih Udbe sklepati, da je število ljudi, ki so v letih molka sodelovali s to institucijo, doseglo številko 40 000. Če upoštevamo, da je slovenski narod šele proti koncu stoletja (predvsem na račun priseljencev iz drugih republik, ki po svoji izobrazbeni kvalifikaciji niso bili zanimivi za operativno obdelavo) dosegel današnje število, je prišel en »špicelj« na petdeset državljanov, vštevši novorojenčke, dojenčke, otroke, osnovnošolce, srednješolce in starostnike, se pravi neaktivno populacijo. Če pa analizo zaostrimo še globlje, ugotovimo, da ga ni državljana, ki bi se v zreli dobi svojega življenja (in ustvarjanja) lahko izmaknil sodelavcem Udbe. Glede na njihovo pogostnost bi lahko zaključili, da je bil tak umik realno mogoč zgolj, če je sam postal špicelj Udbe.

Zadnje delo Romana Leljaka natančno, od kraja do kraja popisuje identiteto »špicljev« in njih število. Predstavljajmo si, da je imel samo Kamnik 342 registriranih sodelavcev, v Kočevju jih je bilo 145, v Kopru jih je bilo 435, v Kranju pa kar 544. V Krškem je bila ta številka 253, Lendavo pa je »pokrivalo« 244 parov nevidnih ušes. Večinoma gre za kraje, kjer se – spet – večina ljudi medsebojno pozna. V Sloveniji je obstajal do popolnosti izdelan nadzorovanja ljudi, vsaj tistih, ki so po svojem stremljenu v to ali drugo izstopajočo smer bili zanimivi za »opazovanje«. Po številu ovaduhov in prepredenosti mreže se je socialistična republika Slovenija docela približala tistemu, kar je v svoji negativni utopiji 1984 pod pojmom telekran opisal George Orwell. Špicelj je bil dejansko v svoj kraj postavljena naprava. Tako: »Telekran je sprejemal in oddajal obenem. Vsak šum, ki si ga povzročil, je telekran tudi sprejemal: še več, dokler si se mudil na vidnem polju, ki ga je obvladovala kovinska plošča, te je bilo mogoče videti in slišati. O tem, kako pogosto se policija vključuje v ta ali oni oddajnik, si lahko samo ugibal. Mogoče je bilo celo, da so vsakogar ves čas opazovali. Živeti si moral – in si živel, iz navade, ki se je spremenila v nagon – v domnevi, da prisluškujejo vsakemu šumu, ki ga narediš, in opazujejo – razen v temi – vsak tvoj gib« (George Orwell, 1984, 1967, str. 6). Socialistična republika Slovenija, dežela, v kateri je večina danes živečih preživela »svoj vek«, je bila dežela Udbe. 

Iz uvoda dr. Boštjana M. Turka