Medtem ko je SCT vse bolj tone, tajkun Ivan Zidar umika preostali kapital in sredstva na druge novoustanovljene firme. V morebitni stečajni masi SCT, d. d., bi tako ostalo čim manj. S tem vnaprej obsoja svoje upnike na zlo usodo, da njihova posojila (banke) in delo (podizvajalci) ne bodo nikoli poplačani. Kljub slabemu položaju podjetja je Zidar še vedno ohranil moč nad zemonskim kartelom oziroma sporazumom 2000: to ugotavljamo na podlagi razkritja dogovorjenih poslov do vključno lani.
Zidar naj bi se v enem od dopisov nostalgično obračal na kolega in (očitno) prijatelja Dušana Črnigoja, prvega človeka Primorja, z besedami: »Dragi prijatelj, časi so res težki. Rad se ozrem v preteklost, ko sva skupaj načrtovala in uspešno izvedla največji slovenski gradbeni projekt, avtocestni križ.« SCT in Primorje sta bila pri delitvi deleža iz naslova avtocestnih poslov glavna. Pri usklajevanju s preostalim delom »velike koalicije« in z vsemi člani »male koalicije« zemonskega kartela sta imela največ besede.Sestanki so večinoma potekali na sedežu Zidarjevega SCT. Usklajeni dogovori so bili izdelani do potankosti, rekli bi lahko do kilometra natančno. A kaj, ko je z nastankom krize in končanjem večjega dela avtocestnega križa domači trg javnih naročil, Zidarjeva in Črnigojeva zlata jama, poniknil.
Na SCT so že vložili predlog za začetek postopka prisilne poravnave. Podjetje je v zelo slabem stanju in vprašanje je, ali bodo upniki prisilno poravnavo res sprejeli. V dvomu in v strahu pred uvedbo stečajnega postopka je verjetno razlog, zakaj skuša vodstvo SCT z Zidarjem na čelu prenesti večji del kapitala, ki je še zdrav, na novoustanovljena podjetja, ki za zdaj še bolj spominjajo na poštne predale.
Zavlačevanje, rešilna bilka pred stečajem
Zidar je pred javnostjo vse do zadnjega zanikal slabe finančne razmere svojega podjetja. Vselej se je v javnosti izgovarjal na normalno poslovanje, čeprav je bilo veliko indicev o povsem drugačni sliki. Petrol je zaprl pipico, neplačani dobavitelji so postajali vse glasnejši, iz »štaba« je ušel dokument, ki je nosil Zidarjev podpis in ki je pojasnjeval, da bodo vsem zaposlenim znižali plačo na minimalno zakonsko raven.
Papirnati grad pa se je dokončno (in tudi javno) začel podirati 20. decembra lani, ko je predlog stečajnega postopka proti SCT, d. d., vložil upnik Instalacije Grosuplje. Po naših informacijah naj bi nato dalj časa na SCT ne želeli dvigniti pošte, tako da so zavlekli čas vročitve predloga za stečaj. V načrtu pa naj bi vseskozi bil načrt B, prisilna poravnava. Tudi s tem načrtom bi Zidar verjetno še nekaj časa miroval, če bi malo pred božičem ne bil vložen predlog za stečaj.
Ker pa je voda vse bolj tekla v grlo, je prvi človek SCT predlog za prisilno poravnavo na okrožno sodišče vložil 30. decembra. S tem je Zidar prekinil postopek odločanja o predlogu za začetek stečajnega postopka. Skratka, čakal je do zadnjega in se nato odločil za manjše zlo: stečaj bi ga spravil popolnoma iz igre, s predlogom prisilne poravnave pa je še vedno v sedlu. In po zakonu se postopek stečaja v teh primerih prekine vse do konca postopka prisilne poravnave. Sodeč po tistem, kar je takoj po novem letu naredil Ivan Zidar, ni večjih dvomov o tem, da si je želel le kupiti čim več časa in je pri tem izkoristil vse omejitve birokracije.
Predlog o prisilni poravnavi je bil vložen tik pred novim letom. Sodišče je o njem odločalo »šele« 3. januarja. In kaj so ugotovili sodniki? Da je Zidarjev predlog hudo pomanjkljiv: »pogrešali« so poročilo o finančnem položaju in poslovanju, revizorjevo poročilo o prejšnjem poročilu, načrt finančnega prestrukturiranja in poročilo pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja. Najbolj seveda bode v oči odsotnost načrta o finančni preobrazbi, ki je ključni dokument v predlogu za prisilno poravnavo.
Kaj potem vsebuje Zidarjev predlog? Lahko bi rekli, da gre za dvostransko birokratsko besedičenje. Izjema so tri vrstice na drugi strani, ki so zelo zgovorne. Omenjeno je, da se je kapital SCT v letu 2010 znižal za 96 milijonov evrov in da je bilo podjetje 30. septembra lani za dobrih 45 milijonov evrov v minusu. Hkrati je bilo stanje insolventnosti formalno ugotovljeno že 30. septembra lani (tri mesece pred vložitvijo predloga za prisilno poravnavo).
Zaradi pomanjkanja ključne dokumentacije je okrožna sodnica Majda Čebulj 3. januarja dodelila podjetju SCT novih 15 dni za predložitev listin in dokumentov. Tudi to je bilo po mnenju mnogih že prej v Zidarjevem načrtu zavlačevanja. Šele 17. januarja so se namreč oglasili iz SCT in sporočili, da so predložili vso potrebno dokumentacijo vključno z načrtom finančnega prestrukturiranja. Ta naj bi predvideval 40-odstotno poplačilo navadnih upnikov.
VEČ V TISKANI IZDAJI