»Vaše delo ni bilo odveč, pušča globoke posledice v razmišljanju in kolektivni zavesti na Slovenskem. Država pa mora biti toliko pametna, da vam pri tem pomaga.« S temi besedami je predsednik republike Borut Pahor pozdravil dvodnevno mednarodno znanstveno konferenco Temna stran meseca II: soočenje in refleksija 20 let kasneje, ki je potekala sredi prejšnjega tedna v prostorih državnega sveta.
Leta 1998 (26. novembra) je bila v ljubljanskem Muzeju novejše zgodovine postavljena razstava Temna stran meseca. Kratka zgodovina totalitarizmov v Sloveniji 1945–1990. Bila je odgovor na pristranost stalne razstave Slovenci v 20. stoletju, ob kateri se je avtor projekta Drago Jančar v Delu med drugim vprašal: »Kaj ko bi poleg starih radijskih aparatov pokazali tudi mikrofone v zidu Kocbekovega in mnogih drugih stanovanj?«
Ob razstavi je izšel tudi istoimenski zbornik. Kot je dejal njen soavtor zgodovinar dr. Vasko Simoniti, je bila kljub velikemu zanimanju v dobrih dveh mesecih zaprta. Po dvajsetih letih tega prikaza totalitarizma so po Simonitijevih besedah »še vedno prisotne nekatere njegove oblike in še vedno niso ugasnili napori, da bi uvedli tudi druge prijeme, značilne za nedemokratični sistem.« Ob tem je opozoril na številne pozive, po katerih je sicer treba načelno zagotoviti svobodo govora, a dejansko le tako, da se nadzoruje in omeji.
Dr. Lovro Šturm se je lotil fenomena kazenskega revolucionarnega prava na Slovenskem
Publicistka Alenka Puhar, tudi soavtorica razstave, je predstavila usodo po vojni obsojene Hilde Hahn, mlade Avstrijke, ki je s povečano fotografijo postala emblem razstave. Leta 1947 je s prijateljem komunistom obiskala Jugoslavijo, ker sta hotela videti imeniten socialistični eksperiment in o njem napisati knjigo. Vodili so ju po državi, če mesec ali dva pa so ju na poti domov aretirali in ju po zasliševanju in mučenju vključili v dachauski proces. Kot druge so jo obsodili na smrt z ustrelitvijo z obtožbo, da je z očetom gestapu izdajala Jude.
Po intervenciji iz Avstrije so kazen spremenili v 20 let ječe s prisilnim delom. Vse je priznala, na samem sodišča pa zanikala. Leta 1953 so jo odpustili iz ječe, pognali na drugo stran, bala se je, da bi jo ustrelili v hrbet. Puharjeva je bila sicer z njo po razstavi nekaj let v občasnih stikih, a o tem, kaj se ji je dogajalo v tistih časih, zaradi groze, ki je ni prebolela, ni želela spregovoriti javno v intervjuju oziroma pred kamero.
L. Šturm: Tudi danes bi ustavno sodišče takšno stranko kot je bila KPJ prepovedalo
Med številni nastopajočimi omenimo poseg nekdanjega predsednika ustavnega sodišča dr. Lovra Šturma, ki se je lotil fenomena kazenskega revolucionarnega prava na Slovenskem in odmevih nanj tudi po osamosvojitvi. Opozoril je na ocene, da je bilo nasilje prve svetovne vojne brezumno in se vprašal, ali je bilo tako brezglavo tudi nasilje kot ključni element kazenskega prava na Slovenskem. Vznik nasilja je po Šturm v sami genezi komunistične partije, ko se je letu 1920 ločila od socialne demokracije in načrtno promovirala nasilje, in ga kmalu tudi uresničevala z atentati na vodilne predstavnike države. KPJ in s tem tudi KPS je bila zaradi tega prepovedana.
Ob tem se je Šturm vprašal, tako kot se je Ustavno sodišče RS, ali je bila prepoved KPJ leta 1921 pretirana. »Nikjer v območju, ki ga zajema Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ne bi bilo možno delovanje stranke s programom in dejavnostjo, kot jo je takrat izvajala KPJ. Tudi danes bi ustavno sodišče takšno stranko prepovedalo.«
