V zadnjih mesecih so se v Sloveniji razširile krilatice, da je institucije in elite treba spoštovati. Da je treba rehabilitirati politiko. Da smo dosegli moralno dno. Neoliberalna zver je zakrožila okoli Triglava in razdejala deželo. Trditve so povzročile veliko zmedo in ogorčenost. Naraščati je začela plima besnega moraliziranja. Se jim je povsem zmešalo? O čem sploh govorijo? Ali natančneje: v katerem jeziku govorijo? Prihaja namreč do tako hudih pojmovnih zmed, besede zvenijo enako, vendar se opredelitve v slovarju slovenskega knjižnega jezika vsebinsko ne ujemajo s tistimi, ki jih po medijih širijo slovenske politično-ekonomske elite. Vedno bolj se zdi, da smo nevede in nehote postali dvojezična država in da uradni jezik, to je slovenščino, izrivajo kučanščina in njena narečja.
Po pričakovanju se nam ni bilo treba potruditi, da bi razumeli ali si poiskali prevajalca. Razlage dežujejo z vseh strani, utapljamo se v njih. Hlastajoče nam hitijo razlagati, da nam brez skrbno izbranih elit živeti ni, češ da so te moralni garant in zgled vrednot, ki naj jih oponaša vulgarno ljudstvo. Zagotavljajo nam identiteto in razvoj, čeprav so v resnici kamen, ki preprečuje razvoj. Ne smemo jih sovražiti, sicer se bodo elitni reveži kot pripadniki manjšine razglasili za ogrožene in nas obtožili za sovražni govor. Kaj pa je to sovražni govor? Ne skrbite, slovar in slovnica kučanščine prihaja. Če ne prej, z novim medijskim zakonom, v katerem bo slovenščino kot uradni jezik zamenjala kučanščina, uradna pa bodo tudi kakšna narečja, kot so zokijščina, golobičščina, kresalščina in še kakšno se bo našlo. Pahorščina zagotovo ne bo uvrščena na seznam, kaj šele kakšna janševščina. Saj niso nori!
Če natančneje pogledamo, ugotovimo, da so slovenske politično-ekonomske elite manjšina, ki ogroža večino in ovira delovanje institucij. Po kučanščini to seveda ne drži, saj je v njej boj proti demokratičnemu načelu »en človek, en glas« opredeljen kot odsev prave demokracije. No, če pogledamo besedo »demokracija« v kučanščini in jo prevedemo v slovenščino, bomo videli, da pomeni oligarhijo (demokracija v kučanščini = oligarhija v slovenščini). Podobno velja tudi za besedo elita: prevedena iz kučanščine v slovenščino zaznamuje nenadarjenost, nedelo, zanikanje pravne države, nepotizem, klientelizem itd.
Neverjetno »produktivnost« kučanščine lahko razpoznamo tudi pri drugih besedah, prevzetih iz slovenščine. Potem nas ne bo čudila redna raba v slovenščini negativno zaznamovane besede rešitelj. V prejšnjem sistemu so jo zavračali zaradi kulturno-zgodovinskih povezav s katolištvom, v kučanščini pa je dobila novo življenje. Kučan sicer zavrača idejo o rešitelju, vendar vmes igra to vlogo. Tako zelo se je vanjo vživel, da vedno bolj izriva svojega velefavorita Zokija.
Več kot očitno je, da sta pojma »morala« oziroma »etika« v kučanščini in slovenščini lažna prijatelja (besedi, ki podobno zvenita, a imata različen pomen). Tako lahko razumemo Kučanovo silovito napadanje »neetičnih« oziroma »amoralnih« dejanj, ki jih v isti sapi hvali in zagovarja pri Jankoviću, Golobiču in Kresalovi, ali pa o njih preprosto molči. Iz sobesedila lahko sklepamo, da »morala« in »etika« v kučanščini ustrezata pojmom »amorala«, »neetika« in sorodnim besedam. Vendar bi to bilo preveč enostavno. Kučan ne bi bil tak mojster besed, če ne bi povzročal še dodatne zmede s tem, da veselo meša slovenščino in kučanščino in je vedno nekaj besed pred vsemi. In potem bo kdo rekel, da Kučan nima talenta za jezike?
Med besede, ki imajo v kučanščini in slovenščini različen pomen, naštejmo še »nacionalni interes«, »nacionalni šampion« in »tajkun«. Če primerjamo pomene v kučanščini in slovenščini (za primerjavo pa uporabimo še kakšen zahodnoevropski jezik), bomo ugotovili, da lahko »nacionalni interes« in »nacionalni šampion« v kučanščini primerjamo s »tajkun« oziroma »oligarh« v slovenščini pa tudi s pojmom incestne ekonomije. S tega vidika bi lahko kučanščino opredelili kot nazadovanje v primerjavi s slovenščino, saj si prizadeva za menjavo besed in bogastva samo znotraj zaprtih skupin, vse druge pa opredeli za notranjega ali zunanjega sovražnika. Z antropološkega vidika je taka incestna ekonomija skrajnje nevarna, saj vodi v propad.
Da se kučanščina čedalje bolj uveljavlja kot samostojni jezik, na videz soroden po besedišču, a pomensko že zelo ločen od slovenščine, lahko sklepamo tudi po Kučanovih napadih na Semoličeve sindikate. Nekoč so bili zavezniki, v kučanščini pa so se prelevili v sopomenko za pohlepno, dobičkoljubno neoliberalno svojat, ki ji je mar zgolj za lastne ozke interese. Neoliberalizem, v kučanščini psovka, v slovenščini zaznamuje sistem, ki se zavzema za prosti trg, vladavino prava in osebno svobodo.
Med največje prispevke kučanščine k razvoju jezika nedvomno spadajo besedna zveza »rehabilitacija politike« in z njo povezani pojmi (npr. »dober politik«). Sodeč po sobesedilu ta rehabilitacija v kučanščini zaznamuje predvsem slavljenje in čaščenje najbolj zavrženih dejanj politikov (pri Jankoviću, Golobiču, Kresalovi), dober politik pa je predvsem mrtev opozicijski politik (prevedeno iz kučanščine v slovenščino). Kam vodi uveljavitev take jezikovne rabe, kot jo predvideva medijski zakon v pripravi, si lahko samo mislimo. Brez dvoma lahko sklenemo, da je slovenščina čedalje manj podobna slovenščini, in to ne zaradi čefurščine, kot se bojijo nekateri, ampak kučanščine. Uveljavitev kučanščine kot uradnega jezika pa pomeni ukinitev Slovenije v vseh pogledih.