Boris A. Novak, nagrajenec ZSMS (1978), Prešernovega sklada (1984), prejemnik Jenkove nagrade (1984), Sovretove nagrade (1990), zlatega znaka Sazu (1998), častnega znaka RS (Milan Kučan, 2000) in premnogih drugih priznanj (približno eno priznanje na 2,7 ustvarjalnega leta), vse povezano z literarnim ustvarjanjem in »prevajanjem«, se je z največjo lahkoto lotil tudi središčnega dela francoske in svetovne književnosti, Obmorskega pokopališča pesnika Paula Valéryja (Boris A. Novak, Moderna francoska poezija, Cankarjeva založba, Ljubljana 2004), vse za davkoplačevalski denar. Novakov prevod ni bil podvržen nikakršni recenziji: če bi se to zgodilo, v takšni obliki ne bi ugledal luči sveta. Gre torej za še eno zgodbo privilegijev partijske provenience v »kulturi«.
Valéryjeva pesem je sicer pripoved o razmerju med življenjem in smrtjo, kot se je pesniku izrisala na obmorskem pokopališču (Sète, južna Francija) v vročini opoldanskega sonca enkrat junija v daljnem začetku 20. stoletja. V igri elementov (predvsem vetra) življenje zmaga nad smrtjo, in to je tudi nauk zgodbe. Pesem je čudovito lepa: vsak detajl je izrisan do najmanjše podrobnosti.
Sestavljena je iz 24 šestvrstičnih kitic, med katerimi so najpomembnejše zadnje tri. Poglejmo si roj razlik, ki Novakov »prevod« ločuje od originala. Ker smo strašno omejeni s prostorom, se omejimo na zadnji dve.
Oui! grande mer de delires douée,
Peau de panthère et chlamyde trouée,
De mille et mille idoles du soleil,
Hydre absolue, ivre de ta chair bleue,
Qui te remords l'étincelante queue
Dans un tumulte au silence pareil
Le vent se lève! ... il faut tenter de vivre!
L'air immense ouvre et referme mon livre,
La vague en poudre ose jaillir des rocs!
Envolez-vous, pages tout éblouies!
Rompez, vagues! Rompez d'eaux rejouies
Ce toit tranquille où picoraient des focs!
V začetku prve od njih bo bralec opazil serijo aliteracij (podvajanja soglasnikov), ki ji dajejo čar (Grande, delire, douée, pa peau, panthere, chlamyde, mille, mille, idoles, soleil). Gre za vzpostavljanje zvočnega sledu črk d, p, l, ki organizirajo glasovni tok, prenašajoč vzalovljeno morje, ki pesnika po vetru vrača v življenje. Boris A. Novak to spregleda. Zato beremo:
Da! Veliko vodovje, polno blaznosti,
Ti levja koža, plašč, preluknjan do kosti.
Z neštetimi idoli sonca, hydra
popolna, vsa pijana lastnega mesa,
ki grizeš rep, da se iskri do modrega,
skoz trušč, ki v tišini je zasidran.
Pri tem glede celote ugotovimo, da je ena sama besedna zveza (to je »pijana lastnega mesa«) podobna tisti iz originala, vse ostalo nima zveze z njim. Panter ni lev, ampak panter (v francoščini predvsem leopard: pesnik vidi morje kot divjo zver, ki se ji valujoče, tekoč za plenom, pregibajo okrogli vzorci na koži, teh pa »kralj živali«, kot vemo iz otroških enciklopedij, nima), plašč ni plašč, ampak svečeniška toga, pa še ta ni preluknjana do kosti. Idol je beseda, ki jo je Valéry uporabil v grškem pomenu podobe (gr: eidolon). Novakov »z neštetimi idoli sonca« ne pomeni ničesar. »Ki grizeš rep« je nezadostno: francoski glagol »remordre« izraža veliko več kot samo »gristi«: je klasična podoba večno sklenjenega kroga, kar je eno od pomembnih sporočil pesnitve. »Pošast kar naprej seka v svoj rep« bi bilo veliko bolj na mestu. O »sidranju« (»trušč, ki v tišini je zasidran«) ni besede, temveč je v originalu briljanten bistroumni nesmisel (oksimoron), ki ga Novak strahovito pohabi z uvajanjem – celo! – odvisnega stavka (ki v tišini ...). In naposled: »Hydre abolue« v originalu ni uporabljena v smislu »popoln«, temveč v smislu latinske etimologije »ab-solutus«, odvezan. Pošast, ki se je strgala, pleše pred pesnikom nebrzdan rej. Tako pravi čisto vsaka kritična izdaja, od katerih Boris A. Novak – očitno – ni v roke vzel niti ene. Druga kitica turobno sledi isti logiki:
Treba je živeti! – … se veter dvigne.
Neznanski zrak odpira moje knjige.
In val se od čeri v prah sesuva!
Omamljene strani, zletite na svobodo!
Razbijte se, valovi! z vedro vodo
Zlomite mirno streho, ki jo jadro kljuva.
»Veter vstaja, poskušajmo tedaj živeti« je v Mrtvaškem plesu njen prvi verz (ki je najpomembnejši verz pesnitve) prevedel že Josip Vidmar desetletja nazaj. Novak jo prekucne na glavo in ji vzame posledični značaj, izražen v »torej«. Sporočilo je pohabljeno, bralec pa se lahko prepriča, da se Novak po svèt ni odpravil niti do prvega od slovenskih književnih kritikov. V nadaljevanju je »knjiga« prekvalificirana v »knjige« (»neznanski zrak odpira moje knjige«, četudi misli pesnik konkretno knjigo, tisto, ki jo zdaj piše). Povednim stavkom je spremenjen naklon, in to samo s končim ločilom (klicajem), ne vsebino, dodane so besede, ki jih v originalu sploh ni (»zletite na svobodo«, npr., »pa z vedro vodo«, četudi je prav pridevnik »veder« Ante Novak eno stran prej uporabil za drug francoski izraz).
Naprej: nepovratni glagoli so prekvalificirani v povratne (»Razbijte se, valovi«), v »soncu žareč« je spremenjeno v »omamljen«, najhuje pa je prizadet zadnji verz, ki je tehten nosilec logike pesnitve. Pesem je podoba zmage življenja nad smrtjo, zato sta prvi del prvega in zadnjega deseterca identična: »Ta mirna streha«. Pesnik na koncu uporabi nedovršni preteklik, da bi zadnji verz ločil od prvega, ki je zapisan v sedanjiku. S tem dilemo odrine daleč v preteklost in prikaže zmago v sedanjosti. In kaj naredi prevajalec? Uporabi sedanjik »Zlomite mirno streho, ki jo jadro kljuva«, prvi verz pa spremeni v »Ta mirna streha, dlan za morske ptiče«, pri čemer je francoski izraz »colombe« enak golobici, koliko pa je ta »morski ptič«, pa naj presodijo bralci. V Novakovi »predelavi« pesnitev tako izgubi še zadnji pomenski smisel.
Morda ga je pa še pred zapisom prve črke takšnega »prevoda«. Boris A. Novak se predvsem »uveljavlja« kot strokovnjak za meter in ritem. Paul Valéry je navdih za pesnitev dobil najprej v verzu: Obmorsko pokopališče je predvsem pojmoval v smislu nove izrazne možnosti deseterca (verza v desetih zlogih). To je poleg zgoraj povedanega tudi temeljna lastnost pesnitve. Boris A. Novak je tudi to pustil vnemar in prevod predstavil v nečem, kar najbolj spominja na pohabljenega enajsterca, na mero, ki se ji je Valéry najbolj zavestno ognil prav pri tej pesnitvi.
Milan Kučan je že vedel, zakaj ga je ob deseti obletnici osamosvojitve odlikoval. Vse je mogoče, če si naš.
V naslednji številki bomo predstavili »znanstveni« značaj slovenističnih raziskav rednega profesorja ljubljanske univerze, nadalje rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, hkrati tudi rednega člana zadnjega CK ZKS, zadolženega za kulturo, ob vsem tem pa pomembnega Kučanovega sopotnika, Matjaža Kmecla.