Bolj kot mesijo me nekateri vidijo kot nekdanjega partijskega šefa, pravi bivši predsednik države Milan Kučan v prvem intervjuju za Reporter. Odgovarja na več kot 50 vprašanj, ki mu jih doslej še ni nihče zastavil. Med drugim pojasnjuje, zakaj ima še vedno velik vpliv v politiki, in razlaga, zakaj vidi Zorana Jankovića kot uspešnega politika na državni ravni.
Ste svojega soseda dr. Janeza Stanovnika že obvestili, da ne nameravate prevzeti položaja predsednika vlade?
Janeza Stanovnika neizmerno cenim. Zdaj je moj bivši sosed. Nedavno se je odselil v dom za starejše občane v Trnovem. Že ko je to prvič predlagal, sem mu povedal, da to nikakor ni moja ambicija in da sva o tem že govorila. Upam, da je razumel.
Janez Stanovnik je dejal, da bi morali oblast prevzeti, ker ljudje verujejo v vas. Ali se počutite kot mesija leve politične opcije?
Ne. Iskanje mesije, ki ga je zdaj polna Slovenija, je nezaupnica parlamentarni demokraciji. Bolj kot mesijo pa me nekateri, tudi vaš tednik, vidijo kot nekdanjega partijskega šefa. Drugi, tudi če se morda ukvarjajo z mislijo o »mesiji«, pa me vidijo predvsem kot nekdanjega predsednika republike. Kot veste, sem bil na neposrednih volitvah najprej izvoljen za predsednika predsedstva, nato pa še dvakrat za predsednika republike. Najbrž je to ljudem veliko bolj v spominu kot čas, ko sem bil šef partije. Da se razumeva, tudi za tisti čas sem ponosen na svoje početje.
Bojan Korsika vam očita, da izrabljate svojega prijatelja Stanovnika. Ali vi izrabljate Stanovnika ali on vas?
Nisem izrabil Stanovnika in Stanovnik ni izrabil mene. Koga Bojan Korsika ali kdo njega, je njegova stvar.
Bili ste kar trinajstkrat Slovenec leta v izboru Nedeljskega dnevnika. Ne vem kolikokrat tudi Delova osebnost leta in ime leta Vala 202. Ali hranite vsa ta priznanja?
Seveda jih hranim, saj si jih štejem v čast. Jih pa ne štejem vsak dan.
Pa se vam zdi higienično, da je neki politik tolikokrat izbran za naj državljana? Ni to ustvarjanje kulta osebnosti?
Ne. Treba je razumeti čas, v katerem so prišla ta priznanja. Takrat je med ljudmi prevladoval občutek, da je njihova varnost odvisna predvsem od politike. Zato je bila politika visoko vrednotena. To je bil čas sporov v nekdanji Jugoslaviji, čas prehoda, čas ustvarjanja nove države in prizadevanja za mednarodno priznanje. Moja priznanja izhajajo iz tiste izkušnje. Pozneje smo postali normalnejša država, življenje ljudi ni več toliko povezano s politiko, zato so začeli v ospredje prihajat ljudje iz drugih poklicev in dejavnosti.
Veljaki leve politične opcije se večkrat srečujejo z vami. Koliko upoštevajo vaše nasvete?
Najlažje je deliti nasvete, veliko težje jih je upoštevati. Zato nasvetov nikomur ne delim. Tu in tam me kdo vpraša za mnenje. Povem ga brez pričakovanja, da ga bo tisti, ki me je prosil zanj, tudi upošteval.
Kolikokrat obiščete premierja Boruta Pahorja in predsednika države dr. Danila Türka? O čem razpravljate z njima?
S predsednikom vlade sem se do sprejema naloge, ki je povezana z BIH, srečeval redko. Zdaj se zaradi bosanske misije večkrat, ker se o poročilu predsednik vlade večkrat pogovarja z drugimi državnimi voditelji. S predsednikom republike imava korektne odnose. Vpraša me za kakšno stvar, ki je povezana z mojim delovanjem kot predsednika republike, na primer pred koncertom prijateljstva, ki je bil poleti v Trstu, o odnosih in spravo z Italijo ali o nekaterih stvareh ob pripravi arbitražnega sporazuma. Napačen vtis pa je, da sem kar naprej pri predsedniku republike. Eden od mojih redkih privilegijev je, da lahko parkiram na Erjavčevi cesti, kar pa ne pomeni, da sem takrat pri predsedniku republike. O mojem parkiranju na Erjavčevi ste večkrat pisali, da parkiram na notranjem vladnem parkirišču. Ne drži, parkiram, kjer parkirajo tudi uslužbenci urada predsednika republike.
Urednika Financ Peter Frankl in Požareporta Bojan Požar sta vas označila za najbolj vplivnega Slovenca, celo bolj vplivnega od Gregorja Golobiča, ki je bil prvi na Reporterjevi lestvici. Ali ste na čelu najvplivnejšega omrežja v državi?
Očitno med Franklom in Požarjem ter vašo redakcijo ne obstaja konkurenca. To me po svoje kar zabava. Očitno se vam zdi njuna ugotovitev relevantna. Zanima pa me, na čem temelji ocena o mojem strahotnem, celo fantomskem vplivu.
Vplivni ste že zaradi tega, ker vas politiki poslušajo oziroma so vam pripravljeni prisluhniti, veliko jim pomeni, da se z vami pogovarjajo in tudi fotografirajo.
Torej je problem moja beseda. Ljudje se radi fotografirajo tudi z Dejanom Zavcem in Heleno Blagne, pa to samo po sebi ne pomeni kakšnega velikega vpliva. Od nekdaj sem bil navajen biti veliko med ljudmi. Vedno sem jim želel prisluhniti, preveriti skladnost svojih ravnanj z njihovimi pričakovanji, pogledi oziroma občutenji, ugotoviti, kako živijo. To pa ni noben argument za ocene, ki jih pogosto najdem tudi v vašem spoštovanem časopisu, da sem človek, ki deluje iz ozadja. Rad bi slišal kakšen konkreten argument. Argument pa ne more biti »baje«, »govori se« ali »napisali so«. To je prepoceni. Dolgo me je to zabavalo, a me ne več, ker je to bodisi politikantska prevara ali pa politična samoprevara, kar je morda še bolj žalostno.
Če me spomin ne vara, je dr. Janez Drnovšek, ko je še bil premier, v nekem intervjuju rekel, da ste vi znani po tem, da vlečete niti iz ozadja.
Žal ga ne moreva več vzeti za pričo, da bi to potrdil, sicer bi tudi njega vprašal, kje ima za to argument.
Kako pogosto imate stike z ljudmi, ki jih Aleksander Lucu imenuje Kučanovi senatorji, in o čem z njimi razpravljate?
Med Kučanovimi senatorji ni Aleksandra Lucuja. Sicer pa to sploh niso moji senatorji, ampak družba starejših ljudi, ki jih je nekoč okrog sebe zbral pokojni Danilo Kolšek. Pogosto me vabijo medse. V njej ima ugledno mesto tudi Niko Kavčič.
Koliko pa ste v stikih z gospodom Kavčičem?
Redko kdaj.
Kaj pa z gospodom Janezom Zemljaričem, ki se omenja kot glavni med temi senatorji?
V tej družbi Danila Kolška Janeza Zemljariča ni.
Kako pogosto pa se srečujete z Janezom Zemljaričem?
Redko. On se ukvarja z biznisom, jaz pa ne, zato nimava neposrednih skupnih interesov. Sem pa vesel srečanj z njim.
Bili ste na praznovanju pri Zemljariču, kjer so videli tudi nekdanjega zdravstvenega ministra Boruta Miklavčiča, finančnega ministra Franca Križaniča, notranjo ministrico Katarino Kresal. Zemljarič pa se je udeležil odmevnega srečanja združenja Yes, ki ga organizira odvetniška pisarna Mira Senice, partnerja notranje ministrice.
To ste prebrali pri Aleksandru Lucuju. Janez Zemljarič ima rojstni dan pred novim letom in od nekdaj je na praznovanje vabil širok krog ljudi, prijatelje, poslovne in delovne tovariše. Tudi jaz sem bil pogosto med tistimi, ki so mu čestitali. Ni pa to nobeno tajno druženje ali tajno omrežje, kot se zdaj skuša stigmatizirati take dogodke. S sprejema z rdečo preprogo v odvetniški pisarni Mira Senice sem videl fotografijo, tam pa nisem bil. Mislim, da sem za društvo Yes že krepko prestar.
Je Zemljarič nastavljal Katarino Kresal za predsednico vlade ali je bila to vaša pobuda?
Ne vem za to pobudo. S tem se nisem ukvarjal. Ali jo je Janez Zemljarič nastavljal, o tem morate vprašati njega in Katarino Kresal.
Takšne informacije ima Lucu.
On bo že vedel!
VEč V TISKANI IZDAJI