Kučanova zrcala

Izid nedeljskega referenduma je še bolj poudaril potrebo po predčasnih volitvah na eni in celostnem očiščenju slovenske družbe na drugi strani. Slovenija je specifičen primer v tem smislu, da njena preobrazba v tip odprte družbe ne drži samo po poti, ki gre v prihodnost. Naša posebnost je žal ta, da se bomo morali vrniti v preteklost, da bi se lahko sprostili za pot, ki nas še čaka.

Slovenija je ujetnica socialistične mentalitete, ki jo še dodatno stimulira občutek majhnosti in strahu, ki nam je bil vcepljen skozi stoletja. Slovenski človek se je v polpreteklem obdobju dodobra odvadil razmišljati, še huje pa je otopel pri tem, ko je potrebno dobro ločevati od zla. Pri nas ni več nobenih kriterijev, kaj se sme in česa ne: dežela pada v neko balkansko poljubnost, kjer je mogoče čisto vse.

V tem smislu v prejšnjem tednu nismo mogli spregledati vrnitve Dimitrija Rupla v prostor, ki ga je izvorno spočel in ki mu je – razen mandata vlade 2004–2008 – tudi pripadal. Rupel je v prostorih Slovenske matice predstavil svojo najnovejšo knjigo Slovenija na svetovnem prizorišču, v prvo vrsto pa povabil Milana Kučana. Analitiki smo razumeli, da tu ne gre za naključje: Rupel je bil s Kučanom dogovorjen za prihod – nekdanji predsednik republike je prišel toliko zgodaj, da je lahko sédel v prvo vrsto, kar bi brez poprejšnjega aranžmaja ne bilo mogoče.

Naslednji dan (v četrtek prejšnjega tedna) je Milan Kučan povabil Dimitrija Rupla v slaščičarno kavarne Maksimarket v Ljubljani, kamor sicer redno vabi tiste, ki se z njim želijo srečati. Tako je poleg drugih gostil tudi enega najtrših tranzicijskih novinarjev, Borisa Ježa z Dela. Dimitrij Rupel je pristal na vlogo pokorne ovčice, ki se vrača k partijskemu oltarju, četudi je ta privzel nekoliko drugačne barve, kot bi to veljalo v časih trdega partijskega protokola. Maksijeva slaščičarna, kot se ji reče, je namreč hudo moderna.

Niso zato mnogi napovedovali, da je Kučan spet spretnejši od Rupla; v tem trenutku mu sicer ne more ničesar dati, lahko pa na ogled postavi Ruplovo lakoto po novih in novih funkcijah (ali gospodarjih, to je s tem povezano). Kučan je tudi protokolarno spodnesel razmerje, ki ga Rupel vzpostavlja z demokratično opozicijo; ni namreč človeka v njenih vrstah, ki bi se uro in pol pomenkoval s predsedujočim Forumu 21, kot je to počel Dimitrij Rupel.

Dogajanje opisujem iz univerzalnega razloga: bil sem mu sam priča, kajti živim v neposredni soseščini ljubljanskega Maksimarketa. Še bolj pa me je motiviralo moje srečanje z Milanom Kučanom tistega četrtkovega popoldneva na križišču Šubičeve in Slovenske ulice, ko se je odpravljal na srečanje. Milana Kučana nisem videl prvič, nekako bi lahko najine »mimohode« opredelil kot »nujno zlo«. Živim v neposredni bližini Erjavčeve, kamor dnevno zahaja Kučan, v zadnjem času še toliko bolj. Bilo pa je četrtkovo srečanje z nekdanjim predsednikom republike priložnost, da sem podoživel nekakšno retrospektivo svoje dejavnosti v zadnjem času, s temeljno opombo k temu, kdo sem in za kaj si prizadevam.

Nikoli v svojem življenju še nisem videl toliko antipatije, otrple v krč izrazitega sovraštva in odklanjanja, kakršna se mi je na obrazu Milana Kučana tistega četrtkovega opoldneva prikazala za nekaj trenutkov, ko sta šli najini poti mimoidoč vsaka k sebi. Kučana sem videl za sekundo ali dve, dovolj, da sem začel temeljito razmišljati o grimasi, ki je zarežala vame.

Razlog takšne mržnje mi je najprej priklical v spomin Kučanovo partijsko knjižico, ki jo je leta 1990 postavil v globok zamrzovalnik. Pred tem letom bi se namreč po njenem protokolu nad menoj lahko znesel bistveno bolj silovito. To je zgodba mojega starega očeta in moje babice, objavil sem jo v Reporterju, dan po izidu te številke pa bom zanjo odgovarjal pri inšpekciji LDS, ki trenutno sliši na ime Tamare Javornik. Trpljenje moje babice bo spet predmet komunističnega nasilja, tokrat ga izvaja nekdo, ki je rojen v času, ko se je moja babica poslovila od sveta.

Kljub vsemu pa je bil Kučanov obraz toliko poveden, da me je zaposlil vse do trenutka, ko nastajajo te vrstice. Prvo, kar mi je šlo skozi misli, je stavek, ki intonira Črno knjigo komunizma, pravi pa »Življenje je izgubilo proti smrti, vendar spomin zmaguje v svojem boju zoper pozabo.« In tega zadnji (večni) šef partije ne more dopustiti. Komunistom gre predvsem za totalitarno zmago, tudi nad spominom. V trenutku, ko je moja zavest zatipala to spoznanje, se nisem počutil zelo originalno.

Ko je slovenska »javnost« z veliko besed poslala v svet kovanec za dva evra s podobo komunističnega zločinca Franca Rozmana, sem naletel – v arhivih Demokracije – na fotografijo, ki jo je priobčil leta 2004 Ivo Žajdela. Prikazuje pobito družino Černe in jo še danes najdete na spletni strani Reporterja. Franc Rozman bi bil z današnjim vatlom sojen kot Metod Trobec ali Silvo Plut. V tem smislu sem razumel Kučanov v sovraštvu otrpli obraz kot zlomljeno zrcalo Doriana Graya. Partija je vedno želela biti  lepa in čista v stiku z zgodovino, takšna, kot so ukradene umetnine, ki danes visijo po domovih njene tretje generacije.

Komunisti so ubijali, lagali in kradli: deloma to počnejo še danes, vendar so neskončno občutljivi, če jih kdo postavi pred ogledalo. Če si smem izreči mali kompliment (prvič, odkar pišem za Reporter): Kučan je res postavil Dimitrija Rupla pred ogledalo – morda pa je pred zrcalo v tistem dnevu njega samega postavil še kdo.