Če bi recimo obveljala sredinska črta, bi iz portoroške marine v hrvaške vode zapluli že po nekaj sto metrih, meni Danilo Slivnik, dolgoletni novinar in odgovorni urednik, s katerim smo se pogovarjali o arbitražnem sporazumu in političnem dogajanju v Sloveniji. Meni, da sporazum utegne podpreti veliko privržencev opozicije, prav tako ga lahko zavrne veliko privržencev sedanje vladajoče koalicije, saj so ga kritizirali tudi nekateri strokovnjaki. Po njegovem bi se s Hrvati dalo doseči boljši dogovor o meji, najbolj optimalna rešitev pa bi bila podobna sporazumu Drnovšek-Račan. Večji preizkus za Pahorjevo vlado bodo lokalne volitve, pri tem pa pripominja, da je glavni razlog za njeno majhno priljubljenost gospodarska kriza. Če se bodo izboljšale gospodarske razmere, se bo lahko izboljšala tudi podpora Pahorjevi vladi, zato se bo morala največja opozicijska stranka še precej potruditi za zmago na volitvah. Govoril je tudi o razmerah v medijih, zlasti pri Delu, kjer sta po njegovem glavna krivca za sedanje razmere nekdanji laški tajkun Boško Šrot in nekdanja predsednica upravnega odbora Andrijana Starina Kosem. O nekdanjemu tesnemu sodelavcu Janezu Markešu pa se mu ne zdi vredno govoriti.
Šestega junija bomo Slovenci na referendumu odločali o arbitražnem sporazumu. Kakšna je vaša napoved? Bo sporazum sprejet ali zavrnjen?Ta hip se še ne ve, kaj se bo zgodilo, saj se bosta angažirala oba pola, da bi prepričala volivce v svoj prav. Vsekakor je referendum prišel nekako prehitro, preden je slovenski politiki uspelo sami rešiti dileme glede ureditve meje s Hrvaško. To je velik paradoks. Prej smo na rešitev dolgo čakali, zdaj je prišla prezgodaj. Hočem reči, da se je slovenska politika z arbitražnim sporazumom in referendumom zapletla v nepremišljeni konflikt, ki bi utegnil imeti negativne posledice za obe strani. Jasno je, da moramo urediti nerešena mejna vprašanja s Hrvaško, toda na ustrezen in za Slovenijo sprejemljiv način. Prehitro je bil podpisan sporazum in prehitro ratificiran v parlamentu, zdaj pa bodo morali o vsem odločiti volivci, ki bodo v veliki stiski. Marsikdo ne bo razumel, zakaj gre in se bo o pomembnem slovenskem nacionalnem vprašanju opredeljeval na podlagi ideološkega prepričanja in strankarske privrženosti namesto po vsebini. Pahorjeva vlada bi morala pred sprejetjem sporazuma doseči soglasje z opozicijo, na koncu pa ga dati na referendum v potrditev in ne v odločanje.
Torej bodo o sporazumu bolj kot argumenti odločali podpora oziroma nasprotovanje vladi?
Hkrati pa podpora ali nasprotovanje opoziciji. Ne strinjam se s trditvami, da bo šlo za plebiscit o podpori vladi, ker je v delu slovenske javnosti vendarle mogoče zaznati iskreno skrb za ureditev odnosov s sosednjo državo; precej ljudi po svoje razdvojenih med strankarsko pripadnostjo in predloženo vsebino. Ti bi se namreč utegnili kljub vsemu nekoliko odmakniti od najbolj instinktivnega strankarskega odločanja in se posvetiti problemom s Hrvaško, kar bi tudi nekoliko spremenilo trenutno politično sliko v državi. Seveda to za referendum ne bo odločilno, lahko pa bi vplivalo na dogodke v poznejših mesecih, ko bodo stranke denimo merile moči na lokalnih volitvah, in še pozneje ob pripravah na državnozborsko izrekanje. Z drugimi besedami: takšen ali drugačen rezultat lahko spremeni načrtovano (ali zdaj predvideno) moč enega ali drugega bloka. S prenagljenim in v marsičem nepotrebnim referendumom je veliko na kocki.
Opozicija meni, da je sporazum slab.
Ne samo opozicija, ampak tudi velik del strokovne javnosti. Vendar naj bo nekaj jasno: dejansko bi se morali odnosi s Hrvaško urediti, tu ni kaj. Zato sem bil tudi jaz ob prvih novicah o arbitražnem sporazumu ideji naklonjen. Zdelo se mi je logično, da je Slovenija po vseh blokadah in deblokadah s pomočjo tretjega le dosegla dogovor, ki nam bo v odnosih s Hrvaško zagotovil naš temeljni interes, to je teritorialno povezavo slovenskega morja z odprtim morjem. To je veliko bolj pomembno kot to, na kateri strani meje bodo ostali nekateri zaselki in kje natančno bo potekala meja v Piranskem zalivu. Le če bomo dobili teritorialni stik z odprtim morjem, bo Slovenija imela status pomorske države, s tem pa tudi vse pomembne gospodarske prednosti. Če tega ne dosežemo, naš strateški cilj ne bo uresničen in se bo pokazalo, da je bil sporazum slab. Zato tudi osebno nisem več za sporazum, saj se je pozneje izkazalo, da nam njegova vsebina tega ne zagotavlja in je z njegovo potrditvijo tveganje za nas preveliko.
Me pa čudi lahkotnost, s katero vlada in koalicija branita ta sporazum; seveda tudi nekateri drugi mnenjski voditelji, domnevni strokovnjaki, gospodarstveniki in državljani kar tako. Na pamet se govori, kako meja na morju ni pomembna, ker bo Hrvaška tako kmalu v EU in nikjer ne bo več meja; da so transportni koridorji za tovorne ladje že zdaj drugje, kot tečejo meje, in kako lahko dobri medsebojni odnosi nadomestijo vse probleme. Vse to kratko malo ni res. Odločamo se o nečem, kar bo veljalo za vedno, morda celo dlje, kot bo trajala EU, in kar se lahko hitro spremeni, če nastanejo konfliktne razmere ali morda celo spet kakšna lokalna vojna.
VEČ V TISKANI IZDAJI