Najprej bi se ustavil pri njegovem služenju vojaškega roka. Ker je imel univerzitetno izobrazbo, je Milan Kučan služil samo eno leto, in to najprej v Mariboru in nato v Pulju. V Repetovi knjigi je sicer manjša zmešnjava datumov, saj Kučanova soproga Štefka pravi, da je končal služenje vojaškega roka leta 1967, medtem ko je na koncu knjige v priloženi kratki kronologiji navedeno, da je služil od 16. marca 1967 do 15. marca 1968. No, to niti ni tako pomembno, bolj je pomembno to, kaj je o tem Kučanovem vojaškem obdobju povedal Aleksander Vasiljević - Aca, dolgoletni kosovec, nekaj časa celo načelnik KOS-a (tajne vojaške politične policije) in glavni vojaški zasliševalec Ivana Borštnerja, Janeza Janše in Davida Tasića po njihovih aretacijah maja in junija 1988.
Torej, Aca Vasiljević je novinarju in novinarki Mladine (objavljeno 10. januarja 1995) na vprašanje, ali se spomni kakšnega imena sodelavcev KOS-a, odgovoril: »Sodelovati z varnostno službo svoje armade ni bilo nič slabega. Z njo so sodelovali mnogi, tudi številni vodilni ljudje slovenske države. Milan Kučan je na primer vojaški rok služil v Mariboru in bil tudi sodelavec varnostne službe JLA. Spomnim se, da se mi je eden od kolegov v organih varnosti nekoč kasneje, ko je Kučan že postal vodilni politik v Sloveniji, pohvalil, češ, ‘poglej ga, kako daleč je prišel ta Kučan, ki je bil nekoč moj sodelavec’.«
Na nadaljnja vrtanja novinarskega para o Kučanu ovaduhu – »Kakšne so bile njegove naloge? Kdo ga je imel ‘na zvezi’? Je imel Kučan tudi svoj psevdonim?« – je Aco povedal: »Kolikor vem, je Kučan spremljal nekega študenta likovne akademije in bil pristojen tudi za druge varnostno zanimive ljudi. Kučana je imel ‘na zvezi’ varnostni oficir Milinko Đoković, ki je upokojen in sedaj živi v Beogradu. Njegov psevdonim je bil takrat ‘Plavi’. Toda to se mi ne zdi nič slabega. Sodelovati s Kosom je končno pomenilo, da je državljan angažiran pri obrambi in zaščiti svoje države.«
To trditev je Aleksander Vasiljević ponovil novinarju Dragu Hedlu v intervjuju za hrvaški Feral Tribune (objavljeno 17. marca 2006) z naslovom Nije Kos sve što pjeva. V Sloveniji je to Vasiljevićevo »plavo« informacijo potrdil upokojeni generalmajor Marijan Kranjc, kosovec ljubljanske armade (kamor so spadale tudi kasarne v Mariboru) z dvajsetletnim »tajnim« stažem v svoji knjigi Balkanski vojaški poligon. Knjiga je izšla leta 1998 in v njej Kranjc sicer pritrjuje Vasiljeviću glede Kučanovega konfidentskega kosovskega statusa, a hkrati Acu očita »zelo neetično potezo, ko je javnosti razkril, da je tudi Kučan med služenjem vojaškega roka v Mariboru bil sodelavec varnostne službe JLA pod psevdonimom Plavi. Za nas vse v varnostni službi JLA je bil sodelavec nedotakljiva oseba, celo svetinja, pa sodelavca tudi nismo tožili za kleveto ali zanikanje, da je bil sodelavec in podobno«.
Tako Aco kot Marijan vidita v svojih sodelavcih ali sodelavcih KOS-a nasploh, kot pravkar navedeno, pozitivne in nedotakljive osebe, medtem ko smo jim vojaki zaničljivo in poniževalno rekli »cinkaroši«. Vsaj tako je bilo v Mariboru, kjer sem tudi jaz služil vojsko, in če bi se za koga po naključju ugotovilo, da špeca sotovariše oficirjem, mu je sledilo obvezno »čebovanje«, to je nenaden napad na špeckahlo v spalnici, prekritje nesrečnika z odejo, da ni mogel videti napadalcev, in nato je sledilo brezdušno skupinsko mlatenje po njem.
Kakorkoli že, biograf Repe in Kučan (kot nekakšen soavtor knjige) sta zamudila priložnost, da podrobneje razložita to pomembno epizodo. Več o tem bo zato mogoče napisati šele prihodnjim generacijam, kajti slej ko prej, čeprav še ne za časa naših življenj, se bodo odprli tudi arhivi KOS-a (vsi ti dokumenti iz Slovenije so danes varno in neprodušno shranjeni v Beogradu) in takrat bo mogoče bolj podrobno obdelati in analizirati to Kučanovo nič kaj slavno in od njega in Repeta zamolčano »kosovsko« konfidentstvo.
VEČ V TISKANI IZDAJI